Socialna Varnost Danes

Temeljna človekova pravica je, da ima zagotovljeno socialno varnost. Počutiti se varnega pomeni, da zmoreš sebi in svojim bližnjim nuditi podporo, razumevanje, ljubezen, jih sprejemati takšne, kot so, in jim zagotoviti človeka dostojno življenje. Te potrebe lahko sebi in drugim zagotovimo, če imamo redne dohodke, streho nad glavo in dovolj stabilnosti v življenju, da lahko prenašamo vsakodnevne strese.
Ukinjanje delovnih mest, zniževanje dohodkov, zmanjševanje pravic in zapostavljanje le-teh ni socialna varnost. V ustavi Republike Slovenije je zapisano, da smo pravna in socialna država, vendar ukrepi države ne delujejo v tej smeri. Razumljivo je, da država skuša sprejeti zakone, ki bi ljudem pomagali v recesiji izboljšati stanje. Problem je, da ti zakoni obstoječe stanje še poslabšujejo.
Zakon o socialnem varstvu določa, da so upravičenci do prejemanja denarne socialne pomoči posamezniki, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti sami zaradi razlogov, na katere ne morejo vplivati. Na posameznika znaša enkratni znesek denarne socialne pomoči 265,22 evrov. S tem zneskom naj bi posameznik, ki ostane brezposeln, plačeval vse položnice, kupil hrano in ostale življenjske potrebščine, ki jih potrebuje. Vsi, ki smo kdaj izkusili brezposelnost in prejemanje denarne pomoči, vemo, kako nizki so ti dohodki. Nemogoče je pokriti vse stroške, ki jih imaš, še posebej, če živiš popolnoma samostojno in nimaš pomoči družine.
Največja banalnost, ki jo je država naredila, je, da so prejemnikom denarne pomoči in varstvenega dodatka* ukinili možnost prejemanja izredne denarne pomoči. Da o združevanju socialnih prejemkov, štipendij in otroških dodatkov, niti ne govorim. Rečeno je bilo, da bo novi zakon uredil in izboljšal obstoječe stanje v družbi. Starši otrok in družine so kmalu izkusili, da to ne drži, ko so izgubili še tisto malo otroškega dodatka ali štipendije, ki jim je prej pripadala.
Najhuje ob vsem tem je, da država vzpodbuja solidarnost na plečih nevladnih organizacij, kakor da imamo čudežno palčko, s katero bomo odpravili nizek standard vsem, ki se na nas obrnejo. Od decembra 2012 do septembra 2013 je v Kočevju stopnja brezposelnosti narasla z 20 % na 23 %. In vse, kar slišimo od države, je, da je potrebno stopiti skupaj in si medsebojno pomagati. Državljani imamo dovolj. Rdeči križ, Karitas, centri za socialno delo, ŠENT in druge nevladne organizacije ne moremo reševati stisk, s katerimi se ljudje soočajo, ker nimajo kaj dati v usta ali skuhati v loncu, ker je ljudi, ki nimajo osnovnih živil, vedno več. Ne, ker ne želimo ali nočemo, ker ne moremo. Tu ne gre za črnogledost in obupanost z moje strani, ampak je dejstvo. Ljudje želijo delati, želijo si služb, nočejo pomoči države. Radi bi sami zagotovili svojim otrokom dostojno življenje, vendar jim ne morejo.
Kaj pomeni živeti v socialni državi? Zame pomeni, da imam službo, da delam za denar, ki sem ga zaslužila, in se ob tem počutim vredno, koristno in zadovoljno. Zame socialna država pomeni, da mi ne znižujejo plače, ki si jo krvavo zaslužim, in da mi ne grozijo z izgubo delovnega mesta. Ker to vodi v negotovost. Pomeni, da zavihajo rokave in začnejo resno delati in se nehajo sprenevedati, da delajo. In predvsem, da če že jemljejo sredstva, da začnejo pri sebi!
V programu dnevnega centra skušamo nuditi ljudem informacije, kam se lahko obrnejo po pomoč, ko jim zmanjka sredstev za plačilo položnic ali nakup hrane. Marsikdo med uporabniki se s svojo nizko pokojnino dobro znajde, so pa tudi nekateri, ki ne znajo ravnati z denarjem. Njim skušamo pomagati tako, da jim ponudimo individualni načrt, kjer skupaj pogledamo, kako z nizkimi dohodki preživeti. Prostovoljcem se po najboljših močeh trudimo zagotoviti nagrade. Njihovo delo je bistveno za izvedbo našega programa. Prijavljamo se na različne razpise na občinah, da jim delo zagotovimo s pomočjo projektov. Zbiramo tudi oblačila in obutev in jo potem delimo tistim, ki jo potrebujejo. Enako je s hrano. Na kuharskih delavnicah si lahko pripravijo kosilo od 1 do 1,50 evrov enkrat tedensko. Tudi program za socialno ogrožene uporabnike ŠENT-a je rešil že marsikatero stisko naših uporabnikov. Brez tega programa bi bilo življenje še težje. Tistim, ki so delovno zmožni, skušamo zagotoviti delo preko usposabljanja na delovnem mestu ali zaposlitvene rehabilitacije tudi v programu dnevnega centra. Izdelujemo izdelke in jih prodajamo na prodajnih stojnicah, tudi izdelke uporabnikov, in tako dobijo nekaj denarja zase.
Žal je vse to gašenje požara. Vendar sem hvaležna za vse zgoraj omenjeno, ker bi brez tega za ljudi, ki se znajdejo v stiski, bilo še težje.

Tatjana Romih

*Zakon pravi okvirno tako: Izredna denarna socialna pomoč se lahko (ob izpolnjevanju pogojev za dodelitev) samski osebi, ki je upravičena do varstvenega dodatka ali družini, v kateri sta dva družinska člana upravičena do varstvenega dodatka, dodeli le za namen, ki je različen od namena dodelitve varstvenega dodatka. Namen dodelitve varstvenega dodatka je ogrevanje, plačilo položnic, nadomeščanje trajnih potrošniških dobrin (nakup peči za ogrevanje npr.), stroški v zvezi z vzdrževanjem stanovanja ipd. Izredna denarna socialna pomoč se torej lahko dodeli le za kritje stroškov poplave, požara, naravnih nesreč. (op.ur.)