Pogovor: Dr. Ana Arzenšek, psihologinja

KAJ JE SREČA DRUGEGA, KOT DA JE MOJE ŽIVLJENJE V PRESEKU 
„KAR V REDU“

Psihologinja dr. Ana Arzenšek je zagovornica tako imenovane pozitivne psihologije in je tudi predsednica strokovnega sveta Društva psihologov Slovenije. Diplomirala je na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz področja socialne psihologije, doktorirala na Fakulteti za družbene vede na temo Kognitivne sheme gospodarske krize pri menedžerjih, zdaj pa predava na Fakulteti za management na Univerzi na Primorskem.

(Vir: Foto arhiv Društva psihologov Slovenije)

Gospodarsko in socialno je država na psu. Kako v tem kaosu ohraniti trezno glavo, kot se reče?

Težko. Odvisno je od tega, kaj pojmujemo pod trezno glavo. Mislim, da je v tej situaciji najtežje ohraniti distanco do negativnega stanja v državi v skoraj vseh segmentih in si prizadevati za razumevanje pravih vzrokov za takšno stanje. Ohraniti kritično distanco je v tem času nujno, sicer se nam lahko zgodi, da se bodo v prihodnosti dogajali še hudi socialni nemiri in da se bo neenakost in z njo nepravičnost še poglabljala.

V kolikšni meri lahko govorimo o soodgovornosti države za materialno in duševno stabilnost Slovencev?

Odgovor na to vprašanje ni enoznačen. Po eni strani seveda lahko govorimo o pomanjkanju integritete in odgovornosti pri voditeljih naše države, ki je na eni strani posledica pomanjkanja vizije o tem, kaj bi Slovenija naj postala in na drugi strani posledica laissez faire delovanja sodstva in drugih nadzorniških organov v državi. Posredno takšen način upravljanja države vpliva na materialno in na duševno stanje pri Slovencih.
Po drugi strani pa si Slovenci moramo nehati zatiskati oči in si priznati, da država ni v celoti odgovorna za naše blagostanje. Ostanki socializma, ko je bilo marsikaj kar zagotovljeno, povprečnemu državljanu pa ni bilo treba prav veliko razmišljati, so mimo. Danes delovna mesta ne čakajo, da jih nekdo zasede. Danes tudi nimamo več enostrankarskega sistema – potrebno je odgovorno pretehtati različne opcije, da se odločimo za tisto, ki je najbližje našemu nazoru. In tu mislim, da smo Slovenci še vedno preveč pasivni. Včasih kar čakamo, da se bo zgodilo tisto, kar je prav, namesto, da bi postali bolj aktivni državljani in z aktivno udeležbo na vstajah, referendumih, volitvah ali civilnih iniciativah doseči spremembe. Enako velja za naše duševno blagostanje – bolj kot kadar koli smo sami odgovorni, kako se bomo počutili v življenju.

Kako mediji vplivajo na naše počutje? Obstaja povezava med političnimi odločitvami, stanjem negotove prihodnosti (kot konstruktom medijev?), krčenjem socialnih transferjev ter lastnim počutjem?

Ta povezava res obstaja. Ljudje smo socialna bitja, kar pomeni, da vplivamo na okolje, ravno tako tudi okolje vpliva na nas – med nami in okoljem torej poteka nenehna izmenjava informacij, ki generira boljše ali slabše počutje. In mediji ste eden od najpomembnejših generatorjev izmenjave informacij v družbi, kar pomeni, da se morate novinarji zavedati vaše družbene odgovornosti pri tem, kakšne konstrukte realnosti izgrajujete z informiranjem. Populistično poročanje sicer morda poviša prodajo, pri ljudeh pa sproža občutke dodatne in nepotrebne negotovosti. Kar pa seveda ne pomeni, da ne bi smeli opozarjati na krivice ali raziskovati ozadij zgodb. Tudi v Sloveniji poznamo precej primerov nepravilnosti, na katere ste opozorili prav mediji.
Krčenje socialnih transferjev je pri državljanih občuteno kot krivica – krni se nekaj, kar menijo, da jim pripada in kar nenazadnje omogoča dostojno življenje. Ljudi nič ne prizadene bolj kot zmanjševanje manevrskega prostora za dostojno, spoštovanja vredno življenje. In tu smo se v Sloveniji že znašli v položaju, ko mnogi ljudje ne živijo dostojnega življenja – tudi na račun nepravično porazdeljenih/porabljenih sredstev med različnimi deli populacije.

So nasploh v zadnjih letih stiske ljudi drugačne, kot so bile denimo še pred dvema desetletjema?

So in niso. Ljudje so vedno doživljali raznovrstne stiske in jih vedno bodo. Zadnja leta so stiske drugačne v smislu, da ljudje spoznavajo, da se sanje o samostojni državi niso uresničile, da je vizija vseh državljanov, ki so glasovali zanjo, padla v vodo. Stiske generirajo tudi poglobljene razlike med ljudmi. Na to smo Slovenci izjemno občutljivi zaradi zgodovine egalitarnosti. Med Slovenci so pred dvema desetletjema obstajale manjše statusne razlike, kot jih opazujemo danes. Delno je zato odgovorna tudi potrošniška miselna nastavitev, ki generira pričakovanja v smislu »veljam toliko, kolikor lahko kupim.« Ogromna izbira izdelkov v nas vzbuja napačno predstavo, da smo vredni samo, če smo dobri potrošniki.

Danes radi rečemo kar vsepovprek in vsemu – stres. In stres je potem kriv za vse naše tegobe. Kaj sploh je stres? Kateri so ekvivalenti temu pojmu?

Stres je posameznikov psihološki, fiziološki in telesni odziv na situacijo, ki mu predstavlja grožnjo. Stres je posameznikov odziv na situacijo, za katero meni, da ji ne bo kos, ki je preveč nova, nepredvidljiva in presega posameznikove mehanizme spoprijemanja. Stres občutimo tudi takrat, ko nek dogodek ogroža našo samopodobo, torej bolj ali manj pozitivne predstave o sebi. Stres danes večinoma pojmujemo kot nekaj negativnega, kar nam dolgoročno škodi in uničuje naše zdravje, celo življenje. Vendar je evolucijsko gledano stres odziv na neko nevarnost in ima torej ohranitveno »boj-ali-beg« funkcijo.
Ampak pozor, pri stresu so, tako kažejo nekatere novejše raziskave, najpomembnejše naše predstave, prepričanja o njegovi škodljivosti, in ne stres sam po sebi. Študije iz Harvarda in druge ameriške raziskave so pokazale, da je stres pri delu pomembno bolj škodljiv za ljudi, ki so prepričani, da stres škodi njihovemu zdravju, medtem ko se pri skupini ljudi, pri katerih je stres pri delu sicer enako prisoten, vendar menijo, da imajo dovolj notranjih virov, kompetenc za spopadanje s stresnimi situacijami, ni pokazal škodljivih učinkov na zdravje. Povedati želim, da lahko ljudje vplivamo na lastne predstave o stresu, kar bo spremenilo naš fiziološki odziv in s tem telesni odziv, tako da ne bo dolgoročno škodljiv za naše zdravje.
In na tem mestu spet prideva do družbeno odgovorne vloge medijev. Katere raziskave so medijsko bolj izpostavljene: tiste, ki kažejo morebitne življenju škodljive posledice stresa ali te, ki kažejo, da lahko ljudje z notranjimi strategijami vplivamo na raven doživetega stresa?

Sodobni „pripomočki“ za duševno stabilnost, na primer tedenske vaje joge, rekreacije, plavanje.... je po navadi vedno povezano z dodatnimi stroški. Če vzamemo v ozir Šentove uporabnike, ki so v glavnem prejemniki denarne socialne pomoči oziroma invalidske pokojnine, je vsaka dejavnost, ki je povezana z denarjem, praktično nedosegljiva. Kaj lahko posameznik sam naredi za neko svojo stabilnost, ne da bi za to potreboval dodaten denar?

Ravno predstava o tem, da je rekreacija povezana z večjim vložkom denarja, je pogosto glavna ovira, da se ljudje sploh ne lotijo športne dejavnosti. Vendar je to spet samo prepričanje, ki ga je potrebno korigirati. Sprehodi, hitra hoja, lahek tek ali tudi pri nas ponekod že prisotne naprave za fitnes na prostem so povsem brezplačni. Z rekreacijo lahko predvsem ljudje z depresijo največ pridobijo. Pri rekreaciji se na fiziološki ravni zgodijo številni za počutje ugodni učinki. Občutek, da mi je denimo uspelo prehoditi nekaj kilometrov, me opolnomoči s tem, da mi daje občutek, da zmorem, da imam nadzor, da mi je uspelo.
Ob tem priporočam, da se rekreacije ljudje lotijo v paru ali v majhni skupini znancev – na tak način so drug drugemu odgovorni za redno tedensko aktivnost, poleg tega druženje krepi duševno zdravje in dobro počutje. Sicer se lahko hitro znajdemo pri izgovarjanju na mraz, meglo, pomanjkanje časa…

Ob čem vse se lahko ljudje še sproščajo (poleg telesne aktivnosti) in ravno tako prispevajo k svojemu dobremu počutju?

Jaz običajno najprej vprašam, v čem oseba najbolj uživa, katera aktivnost ji predstavlja največ veselja? Je to kuhanje, branje, vezenje, slikanje, načrtovanje planinskega izleta? Tu ima vsak posameznik svoj odgovor. Vendar odgovor ni nikoli v pasivnosti, v gledanju televizije ali brezciljnem brskanju po internetu. Dejavnost mora imeti cilj, posameznik mora imeti pri njej občutek, da jo obvlada in da ima nad dejavnostjo nadzor. Predvsem pa v njej maksimalno uživa. Užitek je v zadnjem času podcenjena kategorija.

Pri depresiji, ki je zelo kompleksna, je vsak korak iz postelje ali odhod v trgovino lahko že velik uspeh. Kaj svetujete za faze, ko smo res zelo „na tleh“?

Pri ljudeh s klinično sliko depresije je zelo težko dajati preproste nasvete. Eden od dejavnikov uspeha je gotovo medikamentozna terapija, drugi je psihoterapija. Tretji je socialna reintegracija. Čim več druženja z drugimi, pogovarjanja in zelo majhni koraki, naloge, ki dajo posamezniku občutek uspeha in nadzora nad lastnim življenjem. Predvsem pa sprememba ne bo mogoča brez spremembe vzorca prepričanj o sebi, drugih in svetu, kar dosežemo s v procesu psihoterapevtske obravnave.

Kakšnih preprostih metod se lahko človek v vsakdanjem življenju (še) poslužuje, da vzdržuje neko stanje „dobrega počutja“?

Kaj počenjajo ljudje, ki jih običajno prepoznavamo kot srečne? Običajno nič velikopoteznega in nedosegljivega. Raziskave kažejo, da lahko ljudje za svoje blagostanje veliko naredimo s tem, ko se družimo z drugimi, smo aktivni v organizacijah, ki imajo za nas pomen in ki krepijo solidarnost med ljudmi, pri prostovoljstvu, pri delu v športnem klubu, društvih, verskih organizacijah in podobno. Dobro se počutimo po rekreaciji, ko jemo okusno hrano, ob zavedanju, da smo naredili nekaj pomembnega… In pa takrat, ko se nehamo smiliti samim sebi in se ozremo naokoli, ko smo hvaležni za to, kar je šlo vse prav (in ne narobe), ko smo prijazni do sebe in drugih …

Koliko je sreča odvisna od dobrega počutja in koliko je dobro počutje odvisno od sreče?

Mislim, da je dobro počutje bistven del občutka sreče. Ker kaj pa je sreča drugega kot to, da je moje življenje v preseku „kar v redu“?

Ali smo lahko vseeno srečni, kljub temu, da nas tarejo določene težave (psihične, duševne, telesne...)?

Med subjektivnim blagostanjem in zdravjem obstaja visoka povezanost. Ljudje, ki svoje splošno zdravje ocenjujejo z „dobro“ ali „odlično”, doživljajo pogosto višje subjektivno blagostanje v primerjavi z ljudmi, ki svoje zdravje ocenjujejo kot „šibko” ali „srednje dobro”. Pa vendar povezava ni tako preprosta: raziskave kažejo, da je preizkus srečnosti eden najpomembnejših stvari, ki jih zdravnik lahko preveri ob prognozi dolgoživosti in našega zdravja. Kar pomeni, da obstaja povezava tudi v obratno smer. Ljudje z veliko pozitivnimi čustvi imajo v povprečju manj srčnih bolezni, samomorov, nesreč, umorov, duševnih bolezni, odvisnosti od drog, bolezni jeter…
V raziskavi, v kateri je sodelovalo 180 nun, so preučevali in ugotovili, da so živele nune, ki so jih druge nune opisale kot srečne in pozitivne v dejanjih in v jeziku, v povprečju 10 let več kot tiste, ki so bile opisane kot nesrečne ali negativistične. Druga raziskava se je ukvarjala z doživljanjem blagostanja pri paraplegikih. Pokazala je, da pri njih stopnja blagostanja dolgoročno ni pomembno manjša od tiste pred nesrečo. Paraplegiki so torej dolgoročno skoraj tako srečni kot neparalizirani v kontrolni skupini, saj ne spremenijo svojih izkušenj o sebi, drugih in svetu v tako veliki meri. Na nekatere življenjske situacije se ljudje sčasoma navadijo in prilagodijo svoje subjektivno blagostanje, recimo na bivanje v zaporu ali na paraplegijo. Na druge se prilagodijo težje, denimo na smrt ljubljene osebe ali na izgubo službe in nikoli na dejavnike, kot je hrup.

Koliko znamo biti Slovenci srečni, v primerjavi s kakšnimi drugimi narodi?

Po Gallupovi raziskavi, ki zajema podatke iz celotnega sveta, smo Slovenci nadpovprečno srečni, če poenostavim in rečem, da je sreča enakovredna doživetemu subjektivnemu blagostanju, ki je odgovor na vprašanje, kako vam gre na splošno v življenju. Na lestvici od 0 do 10 je rezultat za Slovenijo 6.1, kar je bolje kot rezultat na Madžarskem (4.7) in na Hrvaškem (5.6) ter nekoliko slabše kot v Italiji (6.4) ali v Avstriji (7.1).

Koliko rutina ubija srečo?

Odvisno, na katerem področju prihaja do rutine in odvisno od tega, koga vprašate. Nekateri ljudje najdejo pri povsem običajnih in ponavljajočih se opravilih svoje veselje in izziv. Pri večini ljudi so kljub temu ponavljajoče, naloge brez izziva in brez občutka napredovanja, razlog za naveličanost. Če pa govoriva o rutini v odnosu, ki vodi do izpraznjenosti, do votlosti odnosa, pa je to običajno le redko dober znak za srečo. Skratka, spet je odgovor odvisen od tega, kako zaznavamo rutino in ne rutina sama po sebi.

Kako ostajati v miselnem toku „tukaj in zdaj“?

Ko počnemo neko dejavnost močno osredotočeni v početje in pri tem pozabimo na čas in na okolico, ko pri nalogi doživljamo ugodje in kot nas močno motivira izid naloge, je stanje zanosa, ki od vseh aktivnosti vodi do najvišjih ravni sreče. Mihaly Csikszentmihalyi, avtor termina zanos (ang. Flow), ki označuje stanje miselnega toka »tukaj in zdaj«, meni, da lahko kreiramo stanje zanosa v situacijah, ko uživamo v aktivnosti, ko menimo, da imamo nad aktivnostjo nadzor in ko nam predstavlja izziv, kar pomeni, da doživljamo pri njej tudi majčken stres. Doživljamo ga, ko pri nalogi čutimo veselje, radost. Torej je za stanje zanosa potrebno početi stvari, ki v nas sprožajo podobne občutke. Biti aktiven je prav gotovo ključ do zanosa. Bralci si lahko sami odgovorijo, pri katerih opravilih občutijo tovrstne občutke.

Ingrid Mager