Medgeneracijsko sodelovanje (Edvard Stradovnik)

Vsi členi verige so tako močni, kot je najšibkejši člen! To je bistvo medgeneracijskega sodelovanja. Ravno pri najšibkejših se vsaka kriza odraža najgloblje. Tu je tudi čutiti največjo temo, ki človeka lahko zajame. Gre za »temo nemoči«, ki se kot »rak rana« hitro širi v naši državi in družbi. Vse razlike in meje, ki smo si jih ustvarili, se lahko trajno podrejo le v primeru, ko dojamemo, da se prav pri nas začne globalni premik. Gre preprosto za dejstvo, da je življenje natančno to, kar imaš. To, kar imaš, so tvoja dejanja; naj bodo krepostna. Naj bodo svetu, ki je tako zelo uporabniško sovražen, luč, svetilnik v temi, ki kaže smer razvoja »ladji človeštva«. 

Krize so, pa tudi vedno bodo. Kdaj bo nastopila »zlata doba«, samo Bog ve. Dejstvo pa je, da se bo to zgodilo takrat, ko bodo vsi ljudje enost in edinstvenost, ko bo vse zlo izkoreninjeno iz naših življenj.
Vsak, ki je bil zaradi bolezni odrinjen na sam »preživetveni rob družbe«, je izkusil najbolj pereče izkušnje, ki jih lahko predela, ovrednoti in preseže le stežka. Zelo dobro je, če bolnika okolica in sorodniki sprejemajo, da lahko v praksi uresniči svojo ustvarjalnost. Korak za korakom. Tudi največja odisejada se začne le z enim pogumnim korakom. Ta korak storiš s tem, da odpreš srce, najdeš prijatelja v stiski ali pa si sam strelovod za težave drugega. Ozemljitev je potrebna tedaj, ko izgubiš stik s tlemi. V najboljšem primeru se zaveš, da je prav ta trenutek del tvoje oblasti; ko kaj podariš, ne da bi za to pričakoval plačilo.
Mislim, da je najpomembnejše, da človek občuti, da ga sprejemajo z vso njegovo drugačnostjo vred. Prav ta drugačnost nas dela v vsem stvarstvu edinstvene. V tem je tudi srž spoštovanja predvsem starejših ljudi, ki nam lahko še marsikje »solijo pamet«. Hvala Bogu, da so tu. S svojimi nasveti nam odprejo vpogled v stvari, ki bi jih lahko dojeli le z ogromno dela in prakse. Mladi lahko vsekakor pomagamo starejšim prav pri ohranjanju stikov z drugimi osebami. Vsak posameznik si »mora!!!« najti tiste dejavnosti, ki mu dajejo zadovoljstvo. Danes so le redko kateri ljudje zadovoljni. Saj sploh ni več čudno, če pa ima ena tovarna oblast nad celo dolino. Mlade zaposlujejo za »določen čas«, brez pravic do dopusta, regresa in drugih ugodnosti. Mali človek ni več vreden nič. Kam bo to našo družbo in civilizacijo pripeljalo? Upam, da ne v temen rog.
Bratje in sestre so prav tisto lepilo, ki družbo držijo skupaj. To so prve vezi največjega in vseživljenjskega prijateljstva, če se med sabo razumemo. Če tega ni, potem je tam doma škripanje z zobmi.
Veliko mi pomeni, da lahko bratu pomagam, on pa meni. Poleg tega nobeden od naju ne gleda na ceno, temveč gre za pristno izražanje naklonjenosti. Gre tudi za dopuščanje možnosti razvoja, ne pa, da bomo natanko takšni do konca življenja. Življenje samo pa je vsepovezana lepota najlepših rešitev.
Največ pomoči rabim takrat, ko se moram zaradi majhnih denarnih sredstev odrekati določenim ugodnostim, da lahko privarčujem dovolj denarja za tisto, kar bi si rad kupil. Takrat mi brat pomaga najti najboljšo rešitev. Lahko rečem tudi to, da mi je brat več kot trije očetje. Oče se je od nas ločil zaradi svojih slabih navad. Drugače najbrž v tistem trenutku ni znal. Sedaj ohranjam z njim lepe sosedske stike.
Najpomembnejše je, da si vsak dan tega upokojenskega življenja spočijem oči na ogromnih zelenih površinah, ki nam jih naša dežela ponuja. Vrtnarjenje mi da zadovoljstvo, saj je dandanes težko dobiti lepo organsko pridelano hrano brez strupov in težkih kovin. Hkrati se ukvarjam tudi s tekom in kolesarjenjem. Pomembno je, da spoznam tisoče izvirov, ki nam jih narava da, da bi zdravje imeli in ne bi trpeli.

Edvard Stradovnik