Sprejetje nove zakonodaje na področju socialnih prejemkov prinaša za ljudi z obrobja družbe zelo slabe novice. Vsi ljudje bi raje kot od socialnih prejemkov živeli od svojega dela, žal pa jim trenutna situacija na trgu dela tega ne omogoča.
Kako naj človek živi, če ne najde službe, je bolan ali invalid? Takrat se vsi, ki smo vpleteni v to zgodbo, obračamo na socialne službe.
Te pa so pri svojem delu omejene z zakonodajo. Čeprav se delavke na CSD-jih trudijo, imamo prejemniki vedno občutek, da nam jemljejo kruh iz ust, na njihovih prestolih pa da je zmeraj več kandidatov, ki se borijo le za čim višje mesto.
Tudi sama imam slabo izkušnjo z neživljenjsko zakonodajo. Visoki uradniki nam sicer zagotavljajo, da je ta zakonodaja boljša in prinaša prednosti, sama pa sem mnenja, da je napisana v dobro države in ne sledi resničnim potrebam navadnih ljudi.
Da bi se usmerila na želeno življenjsko pot, se zaposlila in s tem sama prispevala v državni proračun, sem se odločila, da se dodatno usposobim za delo, za katerega je na trgu povpraševanje. Da bi lahko uresničila svoj cilj, pa bi potrebovala pomoč države v obliki šolnine.
Z veliko truda sem sicer prišla do šolnine, vendar se je izkazalo, da se ne morem šolati v bližini svojega kraja, čeprav ustanova v tem kraju ponuja program izobraževanja, ki sem ga izbrala. Zopet sem naletela na neživljenjski problem, da na našem območju ne morejo urediti pogodbe z nekaterimi ustanovami, v katerih bi človek pridobil potrebno znanje.
Soočanje s takimi problemi pa človeku jemlje voljo in zagnanost, ki bi jo lahko bolj koristno uporabil za samo učenje.
Spoznala sem, da se mora človek za svoje pravice boriti.
Bodimo močni in pogumni, saj bo prišel čas, ko se bodo stvari spremenile.
Nataša Možina
Rubrika je namenjena pogledu oseb s težavami v duševnem zdravju izraža stališča, mnenja in interpretacije posameznikov, ne pa stališč ŠENTa, uredništva ali v prispevku omenjenih institucij.