Zamujam s člankom, že nekaj dni. Mislila sem, da bo pero lažje steklo, a v sebi čutim negotovost,

strah, sram. Govoriti, pisati o nečem, kar dolga leta razdvaja ljudi, izpostaviti sebe in svojo

izkušnjo ni tako lahko. Vem pa, da bo potem lažje, duša bo razbremenjena težkih misli; misli, ki

me spremljajo že več kot deset let in ki so se ponovno prebudile ob ogledu oddaje Tarča,

13.10.2016 »Splav – svobodne v odločanju«.

 

Dejstvo je, da je splav že dolga leta občutljiva, tabu tema, o kateri pa imajo ženske, kot edine

uporabnice te »storitve« le malo pravice govoriti, če jo sploh imajo.

Razumem pomisleke stroke, ki želi splav prepovedati, da ne bi postal moderna oblika

kontracepcije. Razumem vse, ki vneto zagovarjajo, poveličujejo življenje in njegovo

nedotakljivost. Ne razumem pa ljudi, ki ženskam odrekajo pravico do odločanja o svojem telesu,

do odločanja o svojem nadaljnjem življenju. Ne razumem zakaj se po več desetletjih borbe proti

»črnim« splavom, ki za sabo pustijo dosti več mrtvih ali trajno poškodovanih žensk, sploh še

najdejo skupine, množice, ki želijo splav zakonsko prepovedati. Ne razumem niti ginekologov, ki

splave opravljajo kot po tekočem traku, mogoče tudi površno; ki ne vprašajo pacientke zakaj je

sploh prišla na poseg, tudi če je le-ta mladoletna (tudi v oddaji je bilo omenjeno, da ima vsaka

ženska pravico odločati o svojem telesu, tudi pri še ne dopolnjenih 18 ali 21h letih).

 

Najbolj zastopan argument proti splavu je seveda ta, da s tem prekinemo, končamo življenje,

umorimo človeka. Kot se strinjata gostji oddaje, obe upokojeni ginekologinji, se življenje začne pri

spolnih celicah, jajčecih in spermijih. Vsi vemo, da so normalni, zdravi spermiji gibljivi – živi.

Potemtakem bi lahko za vsak izliv, ki se ne konča z oploditvijo, rekli da je umor..in to ne samo

enega človeka, temveč cel milijon njih! Potencialne civilizacije vsak dan umirajo na rjuhah spolno

prebujajočih se najstnikov, v neposredni bližini vseh moških, ki onanirajo med gledanjem

pornografije ali opazovanjem lepe sosede, a nihče izmed teh »morilcev« ni kaznovan. No ja, tisti,

ki verujejo v kakšna verska načela, verjetno so..čeprav ne vidim dosti moških, ki bi hodili z eno

posušeno roko naokrog (včasih so pri nas župniki mlade fante strašili da se jim bo roka posušila,

če bodo masturbirali).

 

Če se lotim tega vprašanja brez cinizma – je splav umor osebe ali ne?

Kot „normalna rojena oseba“ se smatra bitje, ki je sposobno samostojnega opravljanja življenjskih

funkcij: dihanje, gibanje, izražanje, zaznavanje, mišljenje. Če se otrok rodi z okvaro, pomeni da

ene ali več izmed teh funkcij ne bo mogel opravljati v popolnem obsegu, bo potreboval poseg ali

več posegov, da se okvara odstrani ali popravi, bo potreboval stalno pomoč druge osebe ali

aparata, bo kvaliteta njegovega življenja občutno slabša.

 

V Sloveniji se opravlja pregled nuhalne svetline ploda v 11.-13. tednu nosečnosti. Ta pregled

pokaže morebitne kromosomske okvare ploda (možnost za Downov sindrom, srčne okvare,..).

Glede na izvid pregleda se lahko bodoča mamica oziroma bodoči starši odločijo za prekinitev

nosečnosti ali njeno nadaljevanje. Že tako je dejstvo, da je plod poškodovan, da bo rojeni otrok

imel takšne ali drugačne težave, hudo bolezen ali okvaro, za par, ki si otroka želi, huda novica.

 

Odločitev, ki jo morajo pari potem sprejeti, pa še hujša – ali splaviti ali upati da bo na koncu vse v

redu (tudi stroka ni nezmotljiva) ali se soočiti z dejstvom, da bodo starši in seveda otrok celo

življenje vezani na bolnišnice, različne zavode in druge ustanove, v katere bo njihov malček

zaradi svoje bolezni napoten. Da bodo celo življenje odgovorni za svojega otroka, tudi ko bi ta

moral biti že samostojen. Da bo ta otrok stigmatiziran, zasmehovan s strani drugih, »normalnih«.

In potem ko se tak otrok rodi in rase, skupaj s svojimi zahtevami po pozornosti, ljubezni, vzgoji,

preveč staršev ugotovi, da tega ne zmorejo, da jim življenje s tem otrokom povzroča čustveno,

duševno stisko, zato se umaknejo, on, ona, ali oba, otrok pa pristane v zavodu, obkrožen s tujci.

Sicer se sčasoma prilagodi, negovalke, ostalo osebje in sotrpine ima za svojo družino, a še vedno

nosi v sebi zavedanje, da matere in očeta ni ob njem. Na srečo se več staršev aktivno vključuje v

življenje zdravstveno – varstvenih zavodov, a srečati 20-letnega fanta z Downovim sindromom, ki

vsako leto v pismih prosi starše, naj ga obiščejo vsaj za rojstni dan, oni pa se ne odzovejo niti z

»A«, je srce parajoče. Takrat se vprašam, zakaj ta mati ni splavila? Je vedela kaj jo čaka? Ji Bog

ni pustil ali se je bala očitkov okolice? »Če se življenje začne s spočetjem, Bog s spontanim

splavom letno ubije 50 milijonov otrok.«* Menim da bi v tem primeru Bog odpustil mamici, če bi se

odločila za splav.

 

Poglejmo še drug primer: žensko posiljuje njen lastni oče. Zanosi, rodi. Živi z drugim moškim. Ko

ima otrok 11 let, mu mati pove resnico o njegovem/njenem očetu. Otrok že prej čuti, da ima mati

do njega drugačen, nasilno – odklonilen odnos. Ko je s soočen z dejstvom svojega nastanka, se v

njem pojavi občutek samodestruktivnosti, nezaželenosti, nesprejetosti, kakršenkoli ne- si lahko

zamislite. Odtuji se od doma, pobegne v alkohol, zapade v slabo družbo, svet drog, nasilja, iščoč

odgovor na “Zakaj jaz?” , “Kaj sem naredil v prejšnjem življenju, da sem se tako rodil?”. Pri 24ih buta

v svoje telo vse, kar vsaj malo omili to neznosno bolečino duše, materi zameri, z njo se samo

prepira, obsoja: »Zakaj me nisi splavila, zakaj si me rodila v to muko?« Gledam ga, kako kuha

dozo mete, ki bi še izkušenega đankija vrgla na tla, on pa si jo mirno vbrizga v žilo..in reakcije ni.

Še vedno stoji pokonci in se pogovarja z mano; ko ga pogledam v zenice, ni nobenih sprememb.

Duševna bolečina je prehuda.

»A vidiš, da mi nič ne pomaga? Jaz sem otrok incesta, prekleta duša!« Čez kako leto slišim, da

mu je uspelo. Dobil je pravo kombinacijo, pravo dozo in se rešil trpljenja z iglo, zapičeno v roki.

Drugi mu nismo znali pomagati. Naj počiva v miru.

 

Torej, vsi vi, ki zagovarjate življenje za vsako ceno, ste še vedno tako goreče proti splavu? Bi bil

tudi v tem primeru splav uboj ali je uboj povzročilo rojstvo? Umor dveh duš. Ker tako življenje, kot

sem ga zgoraj opisala, zame ni nobeno življenje, ne materino, ne otrokovo. Zato ne obsojajte

vseh, ki se odločijo za splav. Ne poznate njihovih zgodb, ne poznate strahu in bolečin, ki se

morda skrivajo za tem dejanjem. Raje poslušajte in slišite, kaj vam ženske govorijo, ne glede na

kateri strani ste.

 

Če vam vest narekuje drugače, se umaknite, a brez obsojanja, kajti občutek krivde žensko

razjeda že brez vaših besed. Tisto, ki je splav naredila, čeprav v to ni bila prepričana, si je otroka

mogoče želela, pa ji je partner to željo prepovedal, ali ji grozil z razhodom, če otroka obdrži. V

oddaji Tarča so kot prvi razlog za splav pri nas po opravljenih raziskavah navedli finančno stisko.

Otrok s sabo prinese kup stroškov, od plenic, oblačil, do stroškov za šolanje (ki niti ni tako

brezplačno, kot ga reklamirajo; samo spomnite se koliko je bilo govora o pravici do brezplačnih

kosil za otroke, ki izhajajo iz materialno ogroženih družin in kakšna je statistika na tem področju).

Država tu malo škili, premalo pomaga materialno šibkim (ki povečini niso v taki situaciji po svoji

krivdi), zato lahko tudi v državo uperimo prst, ko iščemo krivce za tako število splavov (ki je v

primerjavi s statistiko izpred 40, 50 let nazaj baje močno upadlo).

 

Veliko splavov se opravi tudi pri ženskah med 30 in 40 letom. Voditeljica oddaje tu postavi

vprašanje »Zakaj le, saj ženske v tej skupini pa ja niso več na cesti, bi lahko preživljale otroka?«

Ne vem sicer, koliko je gospa seznanjena z zaposlenostjo žensk v tej starostni skupini, pa s

pogoji, ki jim jih postavljajo delodajalci (da npr. delavka ne bo zanosila leto ali več let po podpisu

pogodbe; koliko žensk ostane brez službe, ko delodajalcu oznanijo »veselo novico«; koliko žensk

po prihodu s porodniške pričaka odpoved delovnega razmerja, ker delodajalec ni pripravljen

prilagoditi urnika, dopustov in nasploh upoštevati pravic, ki ženskam – mladim mamicam

pripadajo), ampak mislim da precej slabo, če s tako izjavo nastopi na javni televiziji. Tudi iz teh

razlogov se ženske odločijo za splav, in tu so spet državni organi tisti, ki bi morali poskrbeti, da do

takih situacij ne bi prihajalo.

 

Se pa marsikatera ženska v tej starostni skupini odloči za splav, ker še ni pripravljena biti mati. Ali

si preprosto ne želi otroka, ker dela na karieri in svoji super manekenski postavi, ki jo nosečniški

kilogrami in strije nepopravljivo skazijo. Nekatere zanosijo z ljubimcem, ki so si ga omislile,

ker v zakonu/zvezi ni več tistega vzdušja kot nekoč (ker ga pač ne znajo vzpostaviti – za odnos je

treba krepko delat in se prilagajat, danes pa živimo seveda v času, ko so užitki na prvem mestu in

je vsak trud za karkoli nezaželen in odveč), potem pa splavijo, da mož ne bi razmerja odkril (še

vedno ostajajo z možmi, ker so tako pač navajene in je »komot«). Nekatere splavijo, ker že imajo

dva, tri otroke, pa si jih ne želijo več, a so na kontracepcijo pozabile. Je pa res, da skoraj nobena

kontracepcija ni 100%, sterilizacija pa je po slovenski zakonodaji dovoljena šele pri dopolnjenem

35. letu starosti.

 

Za splav torej obstaja milijon razlogov, zato ga ne bi smeli kar tako prepovedati. Če želimo kot

družba preprečiti število neželenih nosečnosti, bi morali več delati na osveščanju o odgovorni

spolnosti, tako mladih kot starejših ljubiteljev posteljnih užitkov, ter na splošno na vzgoji, kot lepo

pove ga. Likovič. Vedenjski vzorci se prenašajo in globoko zakoreninijo, pa vendar – če se vsak

malo potrudi pri sebi, se lahko hitro obrne svet. Namesto da ustvarjamo družbene razmere, ki nas

še bolj ločujejo in ustvarjajo med nami stisko, obtoževanja in strah, bi morali ustvarjati svet, v

katerem prevladuje ljubezen, svet, ki ne povzroča bolečine na podlagi predsodkov in zastarelih

norm, svet, v katerem se ženski ni treba skrivati pred očitki družbe, ker je splavila in ki ji je

dostopna ustrezna pomoč, kjer se otrokom ni treba spraševati, zakaj sta jih starša zapustila; prav

tako pa tudi svet, ki razume stisko ženske, ki odda otroka v posvojitev, ker mu ne more omogočiti

dostojnega življenja, in stisko ženske, ki splavi ali odda otroka zaradi odločitve drugih.

Kako bi bilo, če bi donosila?

 

Vprašanje, ki se mi je neštetokrat porajalo v glavi. Splavila sem pri 16ih, v tretjem mesecu

nosečnosti. Zanosila sem zaradi svoje šibke volje in podrejenosti, nesposobna reči NE in se

umakniti. Ampak to lahko rečem zdaj. Takrat se je preprosto zgodilo, a ker nisem imela rednih

menstruacij, nisem točno vedela, kaj storiti. Počakala sem še en mesec in opravila test. Pozitiven.

Fant se mi je smejal v obraz, kako si lahko noseča, si normalna? Saj veš, da ne moreva imet

otroka, saj še zase ne znava skrbet, starši pa tudi nimajo časa za dojenčka. Ostala sem brez

besed, vame je zabilo oster nož, zavedala sem se, da si tega nisem želela, a nekako se nisem

mogla postavit zase. Šla sem h ginekologu in se dogovorila za datum posega. Svoji mami nisem

povedala, nikoli si nisva bili tako blizu, a nekako je zaslutila, da sem noseča. Nekega dne je

pristopila k meni in me vprašala, če sem noseča in če bom naredila splav, vendar sem v njenem

glasu začutila, da to ni bilo vprašanje. Pokimala sem in zalile so me solze. »Dobro, bom jaz

uredila.« Drugo jutro me je obvestila, da sem naročena za naslednjo soboto, štirinajstega. Bil je

februar.

Bila je z mano med posegom, ko sem se prebudila, me je peljala domov. „Očetu sem rekla, da si

pri fantu. Ampak bolje, če se nekaj časa ne vidita.“ To je bilo vse, kar je kdajkoli rekla o tem in pri

tem je ostalo.

 

Na Valentinovo sem namesto okraševanja srčkov prižigala svečke. Še danes jo prižgem. Več let

sem opazovala ljudi in njihove otroke, in štela leta, ki bi jih dopolnilo moje dete, če bi rodila. Če.

Prisegla sem si, da ne bom nikoli več ponovila splava. Občutek, ko nekaj vleče, trže del tebe je

neznosen . Ko veš, da bi tisti del počasi zrasel in prilezel na svet v obliki drobnega, nebogljenega

bitja, ki od sveta zahteva le ljubezen in skrb; ko veš, da nek aparat brezčutno vsrkava vase tisto,

kar bi lahko bilo tvoj otrok, ti pa ne moreš nič, da bi ga zaustavila, ker si prešibka, tvoja volja ni

dovolj močna in glasu se ne sliši, takrat se vate naseli čuden občutek, ki je mešanica krivde, želje

po otroku in strahu pred zanositvijo ob nepravem trenutku, z nepravim partnerjem.

 

Tako sem to doživljala sama, a vem da nisem bila sama, da je še več žensk, deklet s podobno

izkušnjo. Ne krivim več svoje matere za slabe misli in depresivno počutje, ki me je spremljalo

potem. Po poglabljanju vase, prebiranju priročnikov, učbenikov za osebno rast, zdaj razumem, da

vsak človek vedno ravna v skladu s svojimi izkušnjami in znanjem, ki mu je v določeni situaciji na

voljo. Ker je mati rodila mojo starejšo sestro pri sedemnajstih, mi je verjetno želela dobro, ozirajoč

se na svojo izkušnjo, a je s tem naredila več slabega zame osebno.

 

Zdaj ko prehajam v trideseta in videvam vedno več mamic med prijatelji, še kdaj pomislim, kako bi

bilo, če ne bi splavila. Otrok bi bil že najstnik, kaj pa jaz? Bi imela službo, bi sploh končala

gimnazijo, bi imela partnerja/očeta ob sebi? In potem živim dalje, ker tako je edino prav. Hvaležna

sem vsem izkušnjam, ki so se mi zgodile v življenju, tudi izkušnji splava. Že pred tem sem se

dobro razumela z mlajšimi od sebe, z otročki, a od takrat nanje gledam s čisto drugačno

perspektivo.

 

Naj zaključim s to mislijo: nisem za splav, ker se mi je to že zgodilo, niti proti, ker ne vem, kako bi

reagirala v drugačni situaciji, ko bi bila odločitev o splavu dejansko moja; o tem bi morala imeti

pravico odločati vsaka ženska sama, glede na svoje življenje in okoliščine, v katerih je bil otrok

spočet; v izrednih primerih, ko je ogroženo življenje matere in/ali ploda, pa naj o tem odloča

strokovna komisija, kot je že sedaj v praksi. Družba bi morala ženskam omogočiti varen dostop do

kontracepcijskih sredstev, osveščati o posledicah neodgovorne spolnosti ter jim omogočiti

dostojno življenje v primerih, ko ostanejo same v stiski zaradi neželene nosečnosti. Postopek

posvojitve bi morali poenostaviti, izboljšati sistem in delati na destigmatizaciji posvojenih otrok,

tako bi se več žensk lahko odločilo za to opcijo, raje kot za splav, saj so načeloma vsi otroci otroci

sveta in zanje naj bi skrbeli vsi sposobni člani družbe. Ker konec koncev, za otroke gre, mar ne?

T.G.