Shizofenija ni stvar srca ampak stvar uma

Počutila sem se kot pohojena cigareta, ki jo je življenje pohodilo. Iz službe so me zbrcali, z materjo sva se zboksali in sem omagala že v drugi rundi, tako da sem zabrisala slušalke na vilice.

Bila sem brez navdiha in brez ljubimca.
Moj bančni račun je bil podoben luknji brez dna.
Največkrat pobegnem pred problemi tako. da se nažrem hrane.Hladilnik je bil prazen (le ena majhna paštetica je ležala v posodi za sadje). Pograbila sem jo, jo namazala na tri dni star kruh in obupano žvečila; malo žvečila, malo jokala. Solze so mi polzele med prsti.Dobila sem napad samousmiljenja.
Kalna voda stresa je prebila jez zdravega razuma.
Praznina in tišina sta spominjali na zven Notredamskega zvonika.
Radio pa je igral v ozadju
Pa problemi se ne rešijo sami od sebe, tako je tako raspoloženje trajalo tedne in tedne. Pokrila sem se s koutrom po glavi in čakala. O tem nisem muksnila nikomer. Toliko sem že vedela, da tako vedenje vodi v psihiatrično bolnišnico.
Kot se navadiš v otroštvu reagirati na probleme, tako dostikrat ravnaš kot odrasel.
Spomnila sem se moje babica, ki je bila globoko verna.
Tudi jast sem zajokala , da mi naj pomaga ljubi bog.Pa kako mi bo pomagal, sem si mislila, ko nima ne rok ne nog,
pa se se domislila: POŠLJE TI DOBRO MISEL; in meni je poslal muziko.
Smehljati sem se začela kot zadovoljni buda. V ozadju
pa je bilo slišati Dont wory, be happy.
In se je začel veliki briljantni valček.
Ko ti je preveč hudo, se možgani branijo tako, da začno pošiljati napačne informacije.

Divji vranci mojega uma so podivjali. Izkoristili so vse kar jim je prišlo na pot: muziko po radiu, napise na reklamnih panojih, grafite na stenah, vse prav vse. Vsaka, prav vsaka barva je imela svoj pomen, vsako število, matematičen znak. Videla sem morsejevo abecedo avtomobilskih žarkov in dogodke iz knjig, ki sem jih prebrala. Prav vse so izrabili, da so si izmšljali privide in prisluhe. Mene ni bilo več. Začela sem živeti vzporedno življenje.
In nastal je film z naslovom Nikoli ne reci nikoli-
spala sploh nisem (razen če nisem pojedla gore dormikuma). Ves ostali čas je bil namenjen za zabavo, delati nisem mogla, ker nisem bila sposobna biti na miru oziroma delati dalj časa nekaj konstruktivnega.
Lepo je imeti koga s katerim se pogovarjaš… Jaz pa sem bila pa le sama na svetu. In sem šla v svet, ker sam sabo se ne moreš dolgo igrat, kajti potrebovala sem feedback.
O, ta čudovita muzika. Vse mi je povedala kaj moram storiti, kako sem moram obnašati. Hodila sem od bifeja do bifeja, (tu je največ ljudi, ki nimajo kaj početi), kjer je vstopnica cena kave, ki jo lahko žuliš celo dopoldne. Vsak bife je imel muziko, ki je vlekla nitke mojega žitja. Tam so bili ljudje, ki sem jim pripovedovala moje blodnje. Bila “sprejeta”. In prepričana sem bila , da se igrajo mojo igro. Zgoda, ki se je pletla, je bila plod bolnih možganov. Preprosto bi rekli moje sanje- Ljubiti in biti ljubljena (bila sem pa sama kot krt). Verjela sem, da so sanje bile resnične. V zadnjem delu možganov sem sumila ali je to res. Zame enostavno ni bilo več mej. Vse kar sem videla v filmih, vse se je dogajalo z menoj v glavni vlogi.
Ljudje so bili prijazni ali zlobni, da so me podpirali v tem. Nihče, prav nihče mi ni rekel, da je z menoj kaj narobe. In tudi jaz sem bila zadovoljna.
Stanovanje pa se je spreminjalo v frontno prizorišče. Za vsako vlogo se je treba vendar preobleči, obleke pa so ležale po tleh, vrata pa sem zaklepala s selotejpom, saj sem bila prepričana, da vohunijo za mano. Jedla sem izključno pršut brez kruha in pila kavo s smetano. Ostalo je bilo baje zastrupljeno. Po ovojnem papirju, ki sem ga hranila kot corpus delicti, sem vedela koliko dni traja agonija.
Bila sem vroča kot požar in mrzla kot sladoled,saj nihče ni smel vedeti, kaj je v meni – žalost in nesreča. Ljudje so bili le barbike s katerimi sem se igrala mojo tragedijo.
Končno je moji mami prekipelo in me je poslala v Polje.
Tu so mi predpisali kup zdravil mi odvzeli svobodo in mojih bifejskih zgodb je bilo konec.
Pa ne čisto zares. Potrebovala sem še 4 reprize, da se je ringenšpil ustavil.
Danes ne hodim več sama na kavo in poslušam tuje radijske postaje zdraven pa prigrizujen anipsihotike.
Seveda po skrbni presoji moje psihiatrinje.
Z ljdmi pa še vedno neznam.Vendar to ne moti velikih duhov.
Nimam potrebe po performansih in tudi prividov ni več. Če se zelo potrudim celo vem kaj je prav in kaj ni prav.
Bogu se se pa vsakdan zahvalim , da mi je dal še eno možnost…videti življenje kakršno je zares.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.