Mami

MAMA, MOJ ANGEL
Bil je vroč avgustovski dan. Za soboto je bilo na pokopališču malo ljudi. Ko smo čakali, da pripeljejo
rože in posodico s tvojim pepelom so se nam pridružile še gospe, tvoje prijateljice iz zavoda Franko.
Neizmeren občutek hvaležnosti me je prevzel, ko sem jih gledala stopiti iz avta. Čeprav nas je bilo na
pogrebu malo, smo bili tam samo iskreni ljudje, tisti, ki smo ti v zadnjih letih stali ob strani na tvoji
trnjevi poti.

Slovesnost se je kmalu začela in odšli smo za pogrebniki, v tišini, vsak s svojimi mislimi. Mali Peter mi
je bil še v največjo uteho, ni se še zavedal resnosti situacije in nehote me je prisilil, da sem se zbudila
iz svojega razmišljanja o naših zadnjih skupnih dnevih, tednih, mesecih. Kot že večkrat sem kar slišala
tvoj glas, kako mi prigovarja, naj bom zbrana, predvsem pa hvaležna, da se je odvilo tako, kot se je.
Vem, tvoje življenje bi se lahko končalo že ob več prilikah, sploh me je bilo strah za tvoje preživetje,
ko si bila brezdomka na ulici in je tvoja edina družba bila steklenica vina. Kakšna bolečina me objame,
ko pomislim na tiste čase! Kako nemočno sem se počutila. Iz misli me je zopet iztrgal Peter. Pogrebec
je raztrosil pepel in zadovoljna sem bila ob dejstvu, da si si v zadnjih tednih premislila glede žarnega
pokopa in se odločila za raztros pepela. Vem, zakaj. Vedela si, da boš tako svobodna, vrnjena v
naravo, ki nas je ustvarila in ta miren zelen kotiček je odražal ne le mir in dajal občutek svobode,
ampak je bil tudi košček travnika, po katerem zdaj lahko tekaš s svojimi novimi prijatelji. Ne boš več
osamljena in sama. Tvoje ime bo za vedno ostalo vklesano v kamen, prav tako kot bodo ostali v nas
naši skupni spomini. Po poti nazaj do vežice so se tudi gospe iz zavoda Franko prav vse strinjale z
mano, da te kar čutijo, ta občutek miru je bil prav neverjeten. Vsaj za kratek čas te je zaslepil z mislijo,
da še nisi odšla. Vsaj ne povsem. Ker kdor živi v spominu drugih, ni mrtev, je samo oddaljen. Mrtev je
tisti, ki ga pozabijo. Zdaj si tam, kjer solze ne bolijo in sanje oživijo… In zreš, kar oko še ni videlo in
uho ne slišalo… Zdaj si na drugi strani.

Draga mama, vesela sem, da sva zdaj bližje. Vsak dan te bom lahko obiskala. Kadar pa te ne bom
mogla, pa imam doma na polički v sobi mali oltarček, z najinimi slikami, angelčkom, svečo, križem in
krasno črno žametno škatlico, v katero so mi pred slovesnostjo dali žličko pepela. To je ena od redkih
stvari, ki me pomirja; želela si si biti z mano in mojo družinico in zdaj se je ta, tudi moja, želja
uresničila. Kadar mi je ponoči hudo (ponoči je najhuje), pridem k tebi, po uteho, čeprav navadno
dolgo traja, da jok poneha. O, kako te pogrešam! In najine vsakodnevne, dolge telefonske pogovore…
Srce me je dobesedno bolelo, ko sem držala telefon, čakala na odziv, pa ga ni bilo. In kako pogrešam
naša skupna nedeljska kosila, ki jim je obvezno sledil še sprehod ob Dravi in pot do najbližje
slaščičarne….

Znala si gledati s srcem in dušo in v nas zaznala tisto globje in bistveno. Nikoli nisi bila površinska.
Naučila si me razumevanja, skromnosti in hvaležnosti. Zaradi tebe sem se naučila odpuščati, v
vsakem človeku poiskati dobro. Privzgojila si mi ljubezen do knjig, branja in pisanja, ki je postal moj
ventil za sproščanje. Nič več kemije, že šesto leto. Lahko si ponosna name. V prostem času pišem
knjigo, o kateri sva se pogovarjali že pred mnogimi leti. Posvečena bo tebi in mojemu sinu, saj sta
moja največja učitelja. Zaradi tebe sem danes to, kar sem in hvaležna sem ti za to.
Pridejo dnevi, ko me prevzame žalost, predvsem ob osebnih praznikih. Božič ni bil isti brez tebe in
tudi tvoje čestitke za moj rojstni dan poštar ni prinesel.

V Mariboru že dolgo nisem bila, preveč boleče bi bilo hoditi po ulicah, kjer sva skupaj hodili, po nakupih, sprehodih. Res da je minilo že osem
mesecev od kar si se za vedno poslovila od nas, ampak bolečina je še vedno zelo močna.
Mama lastovka je odletela na jug in ne bo se vrnila. Kot mala lastovička imam zdaj svojo družinico, v
kateri prevladujejo ljubezen in razumevanje. Počutimo se varne, saj vemo, da mama, angel moj,
dobro paziš na nas. Pozdravljena do snidenja na drugi strani, kjer se bomo nekoč zopet srečali.

Pogreša te tvoja lastovička Klaudia

Klaudia Kaudik, obiskovalka Dnevnega centra Šent Velenje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.