Pesmi iz okrogle sobe brez sten

 

Goranova knjiga s preprostim naslovom Poezija (Izdal in založil ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje, Ljubljana, 2015) se umešča med tiste vrste poetičnega snovanja, ki v svojih temelji neprestano preizkuša svoj izraz, svojo ontološko podlago in raziskuje globine izrečenega. Pesnik ni pripovedovalec, temveč oblikovalec novih vsebin in poz(icij). Črpa neposredno iz svojih občutkov, je hipersenziblen pesniški subjekt, ki svoje pesmi doživlja kot del sebe. Pesem torej ni zunanja, prozaična zadeva, temveč je kompleksna in ponotranjena, del celote, ki z zapisom ne »razpade« na umetnika in umetnino, temveč ostane organsko povezana enost: »Imam notranjega gospoda / ime mu je gospod Srce«.

Pravzaprav gre za nenavaden in samosvoj koncept, v katerem je veliko prostora za emocije, nenavadne umske prekucije, podčrtane z nadrealizmom, za metaforiko, ki se včasih oblikuje v prostem toku zavesti, nemalokrat pa ji z dražljaji streže razumski svet izkušenj, dogodkov, predmetov, čisto fizičnih in realističnih. Za vznik pesmi iz tega »haosa« je potrebno samo »hotenje« in pesnik, ki je očitno dokončno sestopil vase, tega hotenja zmore v zadostni meri, da pesmi nastajajo v skorajda nekontroliranem »galopu«.

Pričujoča zbirka je presežek takega načina pisanja, četudi, kot mi je znano, gre za pesniški prvenec. O ustvarjanju, ter razlogih zanj, imenitno spregovori kar pesem z naslovom Primer (str. 32).

Pesnik takole zapiše: »To kar vidim / je tako razno. // Tako komponente  sestavim / in nekaj napišem. // Za svojo dušo. // In za primerljive. // Gre za sindrom pisanja.«

Kar nekaj izhodišč za razumevanje Goranove poezije najdemo v zgornjih verzih. Najprej samo dejstvo, da se pesnik pravzaprav rodi, da je »drugačen« že od samega začetka bivanja, in ima zato zelo poseben pogleda na svet. Vidi vse »tako razno«. Impulzi »raznosti«, so samo skopa in »surova« motivika, ki začne rasti v poezijo šele zaradi pesnikovega »sindroma pisanja«. Seveda ne gre za bolestnost, gre za umsko in čustveno hotenje, ki se želi in mora realizirati v besedah. Sestavljanje pesmi je nato le »tehnični« del kreiranja.

Od te postavke so odprte poti v vse smeri. Motivika ni pomembna, je le »izgovor« za pesniški akt, ki je več kot očitno sestavni del pesnikove osebnosti. Tu najbrž tudi tiči razlog, da pesmi skačejo okrog zelo svobodno in brez neke očitne rdeče niti, če le-te ne prepoznamo v sami pesnikovi možnosti, da se obnaša kot popolnoma neobremenjen raziskovalec, popotnik brez literarnih uzanc.

V pesmi Potepuh se zelo jasno predstavi: »Oropana soba: / brez vrat, brez oken, / celo brez sten. / Jokati ne smem, / zdravje je na prvem mestu. / Z vlakom, na potepu, / v širne daljave, / sem se odpravil, / da bi poiskal sobo. / Ponujali so mi v posmehu / majhne sobice. / A jaz sem si tako zamislil: / brez vrat, brez oken, / celo brez sten.«

Svet je ena sama soba brez oken brez vrat in brez sten, ena sama širina, ki nima ne konca ne kraja in je navsezadnje celo okrogla. Prav v tej varljivi neskončnosti pa tiči past: pesmi se lahko včasih tudi »spridijo«, ponesrečijo. Pesnik seveda to možnost lucidno predvideva in o tem celo brez predsodkov spregovori: »Garantiram, / da ta pesem morda ne bo kvalitetna (…).« Prav s »priznanjem« pa jo spremeni v pravo pesem, samoanalitično, tehtno. To so pač zakonitosti okrogle sobe brez sten – poezija je edina stvarnost, poezija je edini okvir, ki zares živi, ki edina oblikuje stene, okna, vrata in celoten svet, zato še kako velja: »Babilon nikdar ne mine.«

Goran Gorjanac se svojimi pesmimi opazno umešča med sodobne slovenske pesnike. Izraz bo zagotovo še naprej nadgrajeval, saj mu imaginacije ne manjka, jezikovno pa je tudi zelo okreten in razpolaga s širokim naborom pesniških vzgibov. S pričujočo zbirko zagotovo še ni izrekel zadnje metafore.

Jože Štucin