Skupine za samopomoč so v literaturi in drugje dokazano pomembna komponenta uspešnih režimov zdravljenja. Dokazano je, da sodelovanje v takih skupinah pozitivno vpliva tako na čas zdravljenja, kot tudi na njegovo učinkovitost in stabilnost dosežkov.

Skupine za samopomoč sicer obstajajo v večih oblikah, pogosto pa je mnenje tako uporabnikov kot strokovnjakov, da gre pri njih za pomembno obliko avtonomije. Uporabniki storitev so prepogosto samo pasivno udeleženi pri zdravljenju, skupina za samopomoč pa ponuja aktivno participacijo in tudi možnost pomagati drugim.

Na podlagi ideje, da je ta avtonomija potrebna in dobra, se je dobro tudi vprašati do kakšne mere je lahko kakršnakoli organizacija (ki ni uporabniška) del skupine za samopomoč.

 

Ali skupina sama izbira teme, ki jih raziskuje?

Lahko skupina zaprosi za pomoč ali posredovanje kot enakovreden partner?

Je razmerje med skupino in organizacijo stabilno ali ne?

 

Poleg številnih drugih tudi ta vprašanja definirajo, če je skupina za samopomoč res osnovana na samopomoči. Seveda je potrebno razmeti, da vpliv zunanjih institucij ni nujno negativen. Skupine za samopomoč so pogosto, na primer, osnovane v bolnicah, kjer se novi člani zlahka pridružijo in imajo tako boljšo priložnost za takojšnje svetovanje. Prav tako ima skupina v takem okolju možnost sodelovati v raziskavah, dostopati do urgentne pomoči in podobnega.

 

Verjetno zaradi teh razlogov večina skupin za samopomoč sodeluje z drugimi organizacijami. Novejše študije v EU kažejo, da je več kot 50% skupin in društev za samopomoč zadovoljnih z kolaboracijo z lokalnimi institucijami. Ista študija navaja da je izjemno nezadovoljnih skupin samo 11%-kar se mogoče ne sliši veliko, pove nam pa, da je nezadovoljstvo možen rezultat.

Tako stanje je seveda možno preprečiti z uporabo različnih sistemov, ki pa imajo vsi skupno temo-odprto komunikacijo. Če institucija posega v skupino, lahko to etično stori samo tako, da z sodelovanjem z uporabniki skupine implementira spremembe, ki vodijo do boljše informiranosti, vključevanja ali pa opolnomočenja.

Najbolj obstojna so tista partnerstva, pri katerih je nekdo zadolžen za povezovanje med institucijo in skupino. Če ima skupina dostop do člana znotraj institucije, ki mu lahko anonimno izrazi svoje želje je zadovoljstvo s partnerstvom veliko večje, prav tako pa to pomeni da je vloga skupine v instituciji formalizirana in predvsem merljiva. Idealno to pomeni, da se poveča pretok in učinkovitost na obeh straneh, tako v instituciji kot v skupini.

Se ŠENT-ove skupine za samopomoč izvajajo na ta način?