Revščina ljudi prisili v aktivacijo

Revščina pritiska iz vseh vogalov in ni videti, da bomo krizo v Sloveniji in drugje po svetu kmalu nadvladali. Država namenja čedalje manj sredstev za socialne transferje, prišli so časi, ko se moramo ljudje znajti, kakor vemo in znamo. Brezposelnost, ki izdatno pripomore k socialni izključenosti, se je praktično naselila že v vsako slovensko družino, kadrovska politika države je brez perspektive. V tej vsesplošni krizi je še manj posluha za ranljive skupine prebivalcev.

Nič drugače ni v Evropi. Yvesa Daccorda, generalnega direktorja mednarodnega odbora Rdečega križa, skrbi, ker postaja čedalje več Evropejcev dejansko revnih in države zaradi krize namenjajo manj denarja za socialo kot v preteklosti. Tudi njihova organizacija ne more več izdatno pomagati ljudem, seznami družin, potrebnih pomoči, se še daljšajo. Evropski statistični urad Eurostat ugotavlja, da v Evropski uniji pod pragom revščine živi kar 120 milijonov ljudi od 500 milijonov Evropejcev. To so ljudje, ki imajo nižje prihodke kot znaša 60 odstotkov povprečnega prihodka v državi, kjer živijo. V Sloveniji po zadnjih podatkih v revščini živi 13,6 odstotkov ali približno 273.000 ljudi, prag revščine pa predstavlja 600 evrov.

Revščina v Evropi

Revščina ni le problem Grčije, Španije, Portugalske ali Slovenije, temveč tudi najbogatejših članic Evropske unije. V Franciji je statistično revnih osem milijonov ljudi, vendar je tam reven tisti, ki ima na mesec na voljo 964 evrov ali manj. V Italiji živi 28 odstotkov ljudi pod pragom revščine, zanje je revež vsak z manj kot 700 evri na mesec. Po nemških izračunih pri njih živi v revščini 16 milijonov ljudi, revni pa so vsi, ki zaslužijo manj kot 940 evrov. V vseh državah je tudi ogromno prikrite revščine, ki jo statistika zaobide, vsesplošno dejstvo pa je, da se revščina v Evropi in seveda tudi v Sloveniji poglablja. Poslabšanje gmotnega stanja ljudi, ki so prej dostojno živeli, lahko grobo načne njihovo samopodobo, kar jih vodi v hude občutke sramu in tudi naprej v anksiozna stanja in depresijo ter druge težave, povezane z duševnim zdravjem.
Na Centru za socialno delo Moste Polje so štirje koordinatorji obravnave v skupnosti, zadolženi za območje Ljubljane, ena od njih je univ. dipl. soc. del. Lea Brišar. „Pustimo za trenutek na strani pritoževanja in dejstvo, da je država socialno nepravična. Tako povem tudi ljudem, ki pridejo k meni. Tudi jaz se s temi krivicami ne strinjam, ampak smo tam, kjer smo. Edino smiselno vprašanje je, kaj bomo zdaj s tem naredili?“ pravi Lea Brišar, ki skuša svoje stranke spodbuditi, da začnejo aktivno iskati rešitve, ki jim bodo izboljšale kakovost vsakdanjega življenja. Ne velja le čakati na državo, ki je čedalje bolj obubožana.
Brišarjeva je koordinatorka obravnave v skupnosti in po zakonu naj bi delala z ljudmi, ki si želijo spremembe v življenju. Tri tedne pred odpustom naj bi jo poklicali iz Psihiatrične klinike Polje, spoznala naj bi se s človekom, skupaj naj bi izdelala načrt obravnave in dogovore v načrtu tudi izvedla. V praksi pa je žal tako, da izjemno veliko ljudi nima urejene osnovne eksistence, socialnih pogojev. „Kako naj človek sanja, da bo življenje spremenil, če nima stanovanja, ali ima stanovanje, a je tik pred tem, da ga bo moral zapustiti,“ pravi Brišarjeva. Najprej je torej ljudem potrebno urediti bivanje, za kar porabijo veliko časa. Nato je treba urediti še druge osnovne pogoje, kar pa je velikokrat nikoli dokončana zgodba: en problem rešijo, že se na drugi strani odpirajo novi.

Dolgovi večajo revščino

Kar se tiče revščine, se zadnje čase skupaj z ljudmi, ki imajo težave v duševnem zdravju, na CSD Moste Polje veliko ukvarjajo z dolgovi. Sploh so se dolgovi začeli nabirati ljudem, ki so dolgo časa uporabniki psihiatrije. „Včasih so ljudje lahko veliko več počrpali iz drugih virov oziroma življenje ni bilo tako drago in se je lažje skrpalo vse skupaj. Danes imajo upravniki stavb, energetska podjetja in podobni manj tolerance za dolgove in se hitreje odločajo za sodne izvržbe. V teh primerih se potem stroški in dolgovi le še povečajo.
„Nekdo, ki ima invalidsko pokojnino in ve, da izrednih dohodkov ne bo ter da se že skozi mesec težko prebije, bo težko saniral dolg za nazaj, saj se sproti nabirajo nove položnice. Za ene je to izjemen stres, eni pa vzdržijo s tem pritiskom tudi leto dni, dve ali tri, in prihajajo k nam na center tudi z 10.000 evri dolga. Ponavadi šele takrat skupaj raziščemo in vidimo, kolikšen dolg je nastal,“ pove koordinatorka. Pri CSD pomagajo tudi pri prodaji stanovanja in iskanju manjših bivalnih enot. „Včasih smo kot čarovniki: iz nič delamo nekaj. Zato mora koordinator obvladati zelo veliko različnih področij, ne le s področja sociale, temveč tudi veščine iz vsakdanjega življenja.
Ker je delo na CSD postalo tako zelo administrativno, so koordinatorji eni redkih, ki sploh še izvajajo storitve. Lea Brišar dodaja: „Težava je tudi ta, da koordinatorji pogosto nimamo kaj koordinirati, ker storitev, ki jih rabimo, ni, ali si jih ljudje ne morejo privoščiti. Sama naj ne bi bila izvajalec, ampak v večini primerov sem ravno to. Smo bolj storitveno naravnani in zato se tudi ostali kolegi in institucije obračajo na nas.“ Koordinator je na CSD nedvomno človek, ki zna bolj tenkočutno prisluhniti ljudem s težavami v duševnem zdravju.

Uveljaviti vse pravice

Da bomo v teh časih preživeli, je treba svoj vsakdanjik načrtovali. Vsekakor se je dobro v prvi vrsti informirati o vseh pripadajočih pravicah s strani države - po zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) in pravilniku - in jih seveda tudi uveljaviti. Pomembno si je zagotoviti nek stabilen mesečni dohodek, zaradi česar se počutiš bolj varnega, opozori Brišarjeva. Veš, da bo denar prišel vsak mesec in veš tudi, koliko ga bo. Nekateri ljudje zelo obvladajo tovrstno ekonomijo, namreč kako uveljaviti pravice, vedo, kdaj pravočasno podaljšati odločbo in podobno. So pa tudi ljudje, ki tega ne obvladajo iz različnih razlogov: imajo težave v duševnem zdravju, so bolni, si ne upajo. Na CSD se trudijo z individualnim pristopom, a so zasuti z delom. Na drugi strani so uporabniki jezni, ker ne dobijo, kar jim pripada, kar je pogost razlog za slabo voljo, celo za grožnje.

Dejstvo pač je, da je postopek izdajanja odločb dolgotrajen. Upravičenci potem denar že dobijo za nazaj, a to lahko traja več mesecev. „Uporabnike Šenta bi rada spodbudila, da to povedo na CSD. Eni si lahko sposodijo denar in ta čas nekako premostijo, drugi nimajo takšne podporne socialne mreže. Naj opozorijo socialno delavko, da si nimajo kje sposodit in jo lepo prosijo, če lahko njihovo vlogo rešuje prednostno. To naj bo prošnja, ne zahteva. Lepa beseda vedno lepo mesto najde. Socialno delavko naj nadalje tudi vprašajo, kdaj jo lahko spomnijo, če je v postopku vloge vse v redu. Takšne stranke si tudi socialna delavka bolj zapomni in bo naredila vse, kar bo lahko. Morda bo potem treba čakati samo en mesec in ne treh,“ pravi koordinatorka Brišarjeva.

Vsekakor je treba pomagati na več koncih. Ena od rešitev je, da ljudem, ki imajo težave v duševnem zdravju, pomagajo z informacijami, podporo, spremstvom ostali strokovni delavci, denimo Šentovi. Ko pride človek k nam, mora čim več vprašati, se informirati, kajti pravic je veliko in ni na voljo samo socialna denarna pomoč. Če imaš otroke, je na voljo otroški dodatek, obstaja pravica do subvencije najemnine. Osnovno zdravstveno zavarovanje je zagotovljeno že s socialno pomočjo, a dodatno zavarovanje moraš urediti sam, in sicer tako, da ko dobiš odločbo, jo pošlješ na zavarovalnico, kjer imaš sklenjeno pogodbeno za dodatno zdravstveno zavarovanje. To kot uporabnik preprosto moraš vedeti, da potem lahko uveljavljaš neko pravico. Če ti pravico odobrijo, moraš biti potem pozoren na to, kdaj vloga preteče, da pravočasno podaš novo vlogo. Včasih se je dalo še kaj urediti za nazaj, zdaj pa je sistem urejen tako, da se to ne da več,“ pojasnjuje Lea Brišar.

Poznamo tudi izredne denarne pomoči, ki po novem zakonu iz lanskega leta ne pripadajo vsakemu. V teh primerih je dobro razmisliti, kaj se bolj izplača. Nekdo, ki je invalidsko upokojen ali je starejši od 65 let, in če nima 450 evrov na mesec, mu pripada varstveni dodatek do zneska 450 evrov. Toda ko enkrat prejemaš varstveni dodatek, nisi upravičen do izredne denarne pomoči. Brišarjeva pravi: „Če ti pripada pet evrov na mesec varstvenega dodatka, je zelo dobro, da bi skupaj s svojo strokovno delavko pogledal, koliko pa ti na leto pripada izredne denarne pomoči. Morda se ti bolj splača uveljavljati izredno denarno pomoč.“

Če ostaneš na cesti

Po novem zakonu je treba paziti tudi na druge okoliščine, denimo na plombo oziroma zaznambo na premoženje. Če v 18-ih mesecih prejmeš varstveni dodatek ali socialno denarno pomoč več kot 12-krat, dobiš zaznambo na nepremičnino, po tvoji smrti pa država od dedičev terja ta denar. Ljudje s težavami v duševnem zdravju so po navadi redni prejemniki varstvenega dodatka ali socialne denarne pomoči, vendar po navadi nimajo premoženja. To pomeni, da država potem tudi nima kaj vzeti. Brišarjeva: „Tudi pri dolgovih je tako: če je izvržba na računu, kjer so samo socialni prejemki, teh ne smejo trgati. Lahko pa nekdo izgubi stanovanje, če ga ima, seveda če je neplačnik in četudi je v neprofitnem stanovanju. Na stanovanjskem skladu JSS MOL se sicer trudijo biti človeški, toda enkrat se zgodi izvržba in ljudje so na cesti. Potem pa čaraj skupaj z nekom, ki ima samo socialno pomoč, kje bo živel!“
Izvržba se zgodi, človek se znajde na cesti. Kako naprej? Koordinatorka spomni, da so različni načini za rešitev takšnega problema. Ena od možnosti je najem tržnega stanovanja, pri čemer se potem lahko uveljavlja subvencija najemnine. Če si samo prejemnik socialne denarne pomoči ali invalid, skoraj gotovo odobrijo subvencijo. Višina subvencije je potem odvisna od višine najemnine, prejemkov in premoženja posameznika, pomoči družine... To izračuna sistem. „Nekako gre, čeprav moraš potem na drugi strani nekaj privarčevati oziroma se nečemu odpovedati,“ opogumlja koordinatorka. So pa ob tem tudi težave, denimo vsaj eno najemnino mora posameznik plačati sam, po navadi se zahteva še varščina.
Druga od možnosti je potegovanje za neprofitno stanovanje pri mestni občini. Če so nekoga že enkrat vrgli iz neprofitnega stanovanja, bo to pravico zelo težko dobil nazaj. Če pa te pravice še ni koristil, bo stanovanje ravno tako zelo težko dobil – ponudbe ni veliko, čakalna vrsta je dolga. „Za gospo, ki se je znašla na cesti in sva začeli sodelovati pred dvema letoma, smo najprej poizkusili s subvencijo, pa ni šlo. Zdaj je praktično že dve leti na urgentnem seznamu za bivalno enoto, ki je ravno tako ena od opcij, katere poleg neprofitnih stanovanj ponuja JSS MOL. Za neprofitno stanovanje je treba čakati na razpise, medtem ko se lahko prošnja za bivalno enoto vloži kadar koli,“ pojasni koordinatorka. Najemnina za bivalno enoto je nižja od neprofitne najemnine. Premostitvena možnost so tudi cenejša prenočišča, denimo na Vodmatu ali v Šiški v Ljubljani, kjer najem in stroški znašajo nekaj čez sto evrov, če si sobo deliš, če pa imaš svojo sobo, stane nekaj čez 200 evrov.

Brušenje življenjskih veščin

Danes se je še toliko bolj potrebno znajti na različne načine. Ljudje v eksistenčni stiski se lahko obrnejo na Rdeči križ ali na Karitas, kjer delijo prehrambene pakete, oblačila in še kaj, s tem lahko kar nekaj privarčujejo. Rdeči križ si plačevanja položnic, ki so se nakopičile ljudem, ne more več privoščiti, medtem ko Karitas vsaki družini nekaj sredstev vsako leto vendarle nameni. Pri Karitasu je tudi malo več birokracije, da lahko uveljaviš pomoč. Najprej se moraš obrniti s prošnjo na župnijsko Karitas; lahko ti pomagajo že tam, sicer pa prošnjo naslovijo na glavni sedež Karitas v Ljubljani, kjer potem odločajo in načeloma pomagajo, vendar le enkrat na leto. Prehrambene pakete dobiš večkrat na leto, to pravico uveljavljaš z odločbo CSD ali drugimi potrdili o mesečnih prihodkih. Najbolje seveda je, če kombiniraš pomoč obojih.
Okoli novega leta in praznikov je veliko dobrodelnih akcij, kot recimo Anina zvezdica, zato tiste, ki prihajajo na CSD, Brišarjeva spomni tudi na te akcije. Brišarjevo v zadnjem času navdušuje pobuda, da lastniki zemlje odstopijo obdelovalno površino za vrtnarjenje: „Delo z zemljo je zelo sproščujoče in zelo koristi, sploh ljudem s težavami v duševnem zdravju. Ti zelo velikokrat sedijo doma, kar zanje sploh ni dobro, pravzaprav to ni dobro za nikogar. Četudi si na tisti konček zemlje posadiš samo krompir, boš na koncu nekaj od tega imel.“
Na različnih koncih je treba iskati priložnosti, si brusiti veščine, da si izboljšamo kakovost življenja. Dober nasvet je ta, da se naučimo profesionalno nakupovati. Treba je razmisliti, kar res potrebujemo in kaj ne. Tako kot obstajajo svetovalci za porabo električne energije, je treba razmisliti, kako dati čim manj denarja za hrano, ki pa bo še vedno dokaj kakovostna. „Pravzaprav me preseneča, da so ljudje že dolgo časa v stiski, pa jih veliko nima tovrstnih znanj, kako preživeti na drugačne načine,“ pravi Lea Brišar. „Ljudje pogosto pričakujejo, da bo nekdo vse uredil zanje. Ampak tudi mi na CSD ne želimo in ne zmoremo biti servis nekomu, ljudje morajo svoje življenje vzeti v svoje roke. V življenju so ovire, nič ne rečem, in je treba kdaj tudi pomagati, toda tisto, kar zmoreš postoriti sam, pač moraš, ker se boš potem tudi boljše počutil. Ljudem vedno govorim: najdite načine, kako kaj še zaslužiti! Pomagajte starejšim, morda ne bodo mogli plačati v denarju, vam bodo pa skuhali kosilo. Skidajte sosedom sneg pred hišo in garažo, verjetno vam bodo nekaj dali. Tudi zastonj, kajti družbi moraš nekaj dati tudi nazaj.“

Koordinatorka še pravi, da ljudi spodbuja, da aktivirajo sebe. „Pričakovanja so dobra stvar. Če od nekoga pričakujem, da bo nekaj naredil sam, pomeni, da verjamem vanj, verjamem, da zmore. In kaj je boljše sporočilo ljudem, kot da nekaj zmorejo! Ljudje s težavami v duševnem zdravju so predolgo dobivali sporočila, da ne zmorejo. In so enostavno sprejeli to vlogo. O tem se ne sprašujem več toliko, to vzamem v obzir, človek naj se dojema kot se dojema. Ne more pa to biti opravičilo, da tako ostane. Vem, da taki premiki trajajo dolgo, mogoči pa so. Premiki se začenjajo v mikro okolju, zato živimo tako, kot mislimo, da moramo živeti, “ je prepričana Lea Brišar.

IDEJE, KAKO DO FINANČNE STABILNOSTI:

- obisk CSD, kjer skupaj s svetovalko in socialno delavko pretehtate in uveljavite vse pravice, ki jih lahko;
- časovna banka; ena ura dela česarkoli je enakovredna eni uri česa drugega, kar pospeši blagovno menjavo, kar lahko se jo uveljavi v soseski, med prijatelji, znanci, prek novih tehnologij in socialnih omrežij;
- dobro načrtovano osebno gospodinjstvo;

PRAVICE IZ JAVNIH SREDSTEV:

Uveljavljanje socialnih transferjev je urejeno z zakonom o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) in je v veljavi od januarja 2012. Vse pravice iz javnih sredstev se uveljavljajo pri centru za socialno delo (CSD).
1. Pravica do denarne socialne pomoči
2. Pravica do varstvenega dodatka
3. Pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev
4. Pravica do kritja prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje
5. Pravica do subvencije najemnine
6. Pravica do otroškega dodatka
7. Pravica do državne štipendije
8. Pravica do subvencij otrokom in mladini

Ingrid Mager