V Sloveniji so tisti, ki trpijo za duševnimi boleznimi ranljiva skupina, ki poroča da šolstvo v Sloveniji:
1.) Ne nudi informacij ali pa preventivnih dejavnosti.
Čeprav je šolski sistem idealna platforma za informiranje javnosti in predvsem otrok, v času ko so dovzetni za nove ideje, je njegova povezava s javnim zdravjem pogosto zanemarjena. Spolna vzgoja in redni pregledi otrok so sicer prisotni, kar je hvale vredno, vendar se informacije o duševni bolezni tukaj ne širijo. Če vzamemo v zakup statistiko, da se bo vsak četrti izmed nas srečal z duševno boleznijo, je dejstvo da se ti programi ne izvajajo zaskrbljujoče.
Kako bi takšen program zgledal? Mnenja so deljena, vendar si lahko pogledamo primere dobre prakse iz tujine-skočite na spletno stran tuje univerze (recimo http://www.ucl.ac.uk/current-students/support) in si poglejte število možnosti, ki je učencem na voljo. Anonimna pomoč, terapija, svetovalci in drugo je le klik stran. Če se hočete pozanimati kako to zgleda pri nas, si poglejte stran univerze v Ljubljani (https://www.uni-lj.si/studentsko_zivljenje/zdravje/).
2.) Prizadetim ne priskoči na pomoč pravočasno.
S tem ne pravim, da bi moralo šolstvo v Sloveniji izvajati nekakšen diagnostični program. Za to zaposleni niso kvalificirani, še manj pa zadolženi-kljub temu pa je pomanjkanje informacij o duševni bolezni nesprejemljivo, sploh v luči INKLUZIJE, t.j. ideje, da so vsi otroci upravičeni do šolanja s svojimi vrstniki.
Mislite da so? Ne glede na vaš odgovor, je popolna inkluzija ideal, ki se mu Slovenija poskuša približati. Da bi prišlo do dobrega vključevanja otrok i odraslih s statusom študenta s posebnimi potrebami v izobraževalni sistem, je potrebno vsaj do neke mere razumeti kaj te potrebe so, tako kar se tiče učiteljev kot tudi učencev in administratorjev.
Če pa se izognemo debati o vključenosti, lahko kljub temu slišimo, da je nastop duševne bolezni skoraj vedno povezan s težavami v izobraževanju. Tudi, če učitelji in administratorji ne morejo pomagati pri zgodnem odkrivanju (Kar bi morali) in tudi, če je prioriteta zdravstvenega sistema zdravljenje, so težave v šoli velik del stresa pri učencu. Že na osnovi tega vidimo da
3.) Ni v stiku z zdravstvenim sistemom
Zamude v kontaktu med bolnico in šolo ali univerzo so tako očitne, da je vredno premisleka, če formalen kontakt med sistemoma sploh obstaja. Bo vaš zdravnik poklical tajnico na faksu? Bo sociala delavka v bolnici sporočila ravnateljici, da vas najbrž eno leto ne bo?
Včasih se bo to zgodilo. Kakor kaže, je to večinoma stvar tega, da se s pravo osebo pogovori ob pravem času. Kdo ta oseba je in kako boste dostopali do nje?.
4.) Predstavlja okolje, ki je polno stigme.
Tudi, če bi bil sistem popoln, to še vedno ne zajema aspekta, ki je lasten duševnim boleznim-stigme. Zaradi neinformiranosti učenci ne iščejo pomoči ali pa jo iščejo na napačnih mestih. Zaradi preobremenjenosti zaposlenih v šolstvu lahko učenci na stigmo naletijo tudi v odnosu z njimi, ne samo s sošolci.
Vsi ti problemi so, po mojem mnenju, še bolj izpostavljeni zaradi samega pogleda na izobraževanje v Sloveniji. Vsi vemo da je “Šola prva”. Vsi vemo, da brez izobrazbe ne bo nič, da smo lahko socialno mobilni samo z diplomo. Človeka brez šole se pogosto podcenjuje-zakaj je torej šolanje toliko težje za tiste, ki pomoč rabijo bolj kot ostali?
Kaj je v bistvu problem je stvar debate. Po mojem mnenju bi se veliko težav, ne samo duševno bolnih, ampak tudi študentov in učencev z prilagojenimi potrebami, lahko rešilo z informiranjem javnosti.
Gregor