Objavljamo članek Urše Izgoršek, Nedelo

»Posledice samoizolacije, ki so jo ljudje doživljali v prvem valu širjenja novega koronavirusa, so bile kar hude,« pravi psihiatrinja Vesna Švab, predsednica Slovenskega združenja za duševno zdravje ŠENT. Opira se na sveže raziskave, ki so bile objavljene v mednarodnih strokovnih revijah. Pri nas podatke še zbiramo, a najbrž ni dvoma, da smo povsod doživljali podobne stiske. »Poraslo je število anksioznih motenj, kot so fobije, panični napadi, generalizirane anksioznosti (pretirane in vsesplošne bojazni, op. p.), povečalo se je število depresivnih motenj. Pri nekaterih, ki so preživeli to bolezen, so se pojavile tudi posttravmatske stresne motnje,« povzema novo realnost.

Najbrž ljudi, ki so ob stresnem dogajanju zadnjih mesecev ostali ravnodušni, ni prav veliko. Vsak na svoj način smo se spopadali s skrbmi, tesnobo in strahovi, ki nas od pojava novega koronavirusa spremljajo vsak dan. »Posebno prizadete so bile ranljive skupine, predvsem socialno prikrajšani, med njimi so brezdomci, ki niso imeli dostopa do ustreznih preventivnih ukrepov. Izpostavljeni so bili tudi starostniki v inštitucijah, nekateri pravijo, da so se te zanje izkazale za smrtonosno past. Ne le da so bili pogosteje bolni, ampak so imeli tudi več duševnih motenj.« Verjetno so se prav najstarejši, zlasti tisti v inštitucijah, znašli v najtežji situaciji, saj jih je hromil po eni strani strah pred boleznijo, po drugi pa občutki osamljenosti, pravi Vesna Švab. »Skrb zanje je bila pomanjkljiva, nikogar ni bilo, da bi se z njimi pogovoril. Za to ne gre nikogar obtoževati, sistem je tak, saj smo v zadnjih desetletjih ravno najbolj občutljivo in zdravstveno najbolj ogroženo skupino spravili na majhen prostor v domove in zavode.« Pokazalo se je, da covid-19 ne deluje le na dihala, kakor so strokovnjaki sprva mislili, ampak pusti posledice tudi na osrednjem živčnem sistemu. »Zato so se ljudem, ki so že prej imeli psihične motnje, te še poslabšale,« pravi Vesna Švab.

Zatekanje v omamo

Med tistimi, ki so močneje občutili posledice zapiranja, samoizolacije in umika iz socialnih mrež, so tudi mladi, ki so se po besedah psihiatrinje začeli bolj pogosto zatekati k psihoaktivnim snovem in so razvili višje stopnje anksioznosti kot drugi. »A tisto, kar so nas mladi naučili v obdobju epidemije, je, da so izkazali potrebo po neposrednih stikih, in ko smo jih priklenili k računalnikom, so nam sporočili svojo stisko. Tisti mladi, ki doživljajo duševne stiske, so nam dali vedeti, da terapija prek spleta ni dovolj. Že desetletja vemo, da vsaka socialna izolacija povzroči zelo hudo škodo. Če je predolga, je nepopravljiva, posebno pri mladih in otrocih. Osamitev lahko povzroči veliko škodo na področju intelektualnega, socialnega in funkcionalnega razvoja. To je tudi eden od razlogov, zakaj Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) prepoveduje osamitev, institucionalizacijo otrok.«

Strah, da bodo otroci in mladostniki zaradi manka običajnih socialnih stikov, pouka na daljavo in zapiranja v ozek družinski krog občutili dolgotrajne posledice pri razvoju, psihiatrinja umirja: »Raziskave kažejo in tudi moje mnenje je takšno, da se otroci na nove situacije prilagajo hitreje in uspešneje kot odrasli. Nasploh je človeška narava taka, da se poskuša čim hitreje prilagoditi novim okoliščinam. To samo po sebi ne bi smelo pustiti hujših razvojnih posledic, seveda, če se takšne razmere ne bodo vlekle predolgo in če bomo znali pomoč prilagoditi tistim, ki se bodo znašli v duševni stiski, predvsem mladim.«

V prvih vrstah spopadanja s covidom-19 so zdravstveni delavci. Zlasti pri tistih, ki delajo z okuženimi bolniki, so se stresne motnje povečale. »Zdaj je večino hudih stresov mogoče preprečiti, saj so razmere večinoma predvidljive in vemo, kako ukrepati. Izjema so morda strokovni delavci, ki so ves čas v stiku z okuženimi. Na to, kako bi jim lahko pomagali, smo premalo pozorni. Zelo so preobremenjeni,« meni sogovornica.

Vendar ne gre kar na splošno govoriti o postravmatskem sindromu. »Ta je posledica izredno hude travme, pojavi se lahko, če je stres zelo hud, ponavljajoč se ali če smo mu izpostavljeni dolgo časa. Pojav poznamo iz vojn, iz obleganega Sarajeva, hudih promet nih nesreč … Če pa smo izpostavljeni stresu, ki je razmeroma predvidljiv, saj večinoma vemo, kako moramo ravnati, in če imamo mehanizme, s katerimi blažimo pritiske, potem ga lahko toliko preprečujemo, da se ne razvije postravmatski sindrom. To je namreč huda patologija. Seveda pa jo lahko pričakujemo pri nekom, ki je ostal sam ob umirajočem svojcu, pa ni nikogar, da bi mu pomagal. Ali pri nekom, ki preboleva zelo hude simptome covida-19, pa ne najde pomoči.«

Kljub napetim časom strokovnjaki razpolagajo s podatki, da se je v obdobju pandemije zmanjšal obisk v psihiatričnih ustanovah. »To nas mora skrbeti, saj vemo, da število duševnih motenj raste. Očitno je, da nanje nismo ustrezno odgovorili oziroma da pomoč ni bila dovolj dostopna. Zaprli smo vrata, česar ne bi smeli storiti.«

Tudi zato je interdisciplinarna skupina v okviru nacionalnega programa za duševno zdravje pripravila sklop kriznih ukrepov, ki bi jih bilo treba sprejeti v času t. i. krize duševnega zdravja. Pri pripravi niso sodelovali samo strokovnjaki, ampak tudi uporabniki teh služb in njihovi svojci. Med ukrepi je integriran, povezan pristop pri obravnavi težav v duševnem zdravju, v katerem naj se stroka nujno poveže z vladno skupino za obvladovanje krize. »Treba je izhajati iz predpostavke, da je težav veliko več, kot jih zaznamo. Treba je doseči ljudi, pravočasno priti do njih, ne pa jih vabiti v neke ustanove, kjer je možnost okužbe še večja. Ravno med karanteno ne smemo zapirati služb za duševno zdravje in psihiatričnih bolnišnic, te pa so v prvem valu paciente celo odpuščale,« razmišlja Vesna Švab.

Poskrbimo za druge

Kako ohranjati optimizem in se v sedanji mučni situaciji, ki se le še zaostruje, ne prepustiti malodušju? »Ključ do ohranjanja duševnega zdravja je vedno v komunikaciji. Imamo vrsto sodobnih tehnoloških komunikacijskih orodij, ki jih lahko s pridom uporabljamo. Bistveno je, da ostanemo povezani,« pravi sogovornica in doda, da je ljudi treba ozaveščati, kako pomembno je, da se ozrejo k bližnjim in začutijo njihovo morebitno stisko. »To obdobje nam ponuja priložnost, da namenjamo svojo pozornost drugim. To pomaga tudi nam samim.«

Virus je že nekaj mesecev generator večine novic. Nič čudnega, če številni nenehno spremljajo informacije po različnih kanalih. Priporočljivo je, da tudi v tem pogledu poskrbimo za mirnejši spanec: »Mediji nas zasipajo z informacijami, mi pa se moramo poskušati disciplinirati in omejiti njihovo spremljanje. Seveda je dobro, da je človek informiran, a hkrati je dobro, da se sam odloči, koliko informacij res želi prejeti. Priporočilo je, da se z njimi seznani le enkrat ali dvakrat na dan,« svetuje strokovnjakinja.

Ukrepe je nekaterim težko sprejeti, so tudi taki, ki jih preprosto ignorirajo. Kako razumeti takšno ravnanje, s katerim ogrožajo sebe in druge? »Sedanje epidemiološko stanje zahteva pravzaprav zelo visoko stopnjo samodiscipline, omejevanje pravic, ki so nam bile same po sebi umevne. Vendar ne vidim, da bi lahko karkoli rešili z zahtevo po rahljanju ukrepov,« pravi sogovornica in razloži, zakaj nekateri raje kot stroki zaupajo kvazi strokovnjakom. »V stroki uporabljamo termin magično, lahko tudi otroško mišljenje. Ko se znajdemo v stiski, se zatečemo k načinu razmišljanja, ki je lasten otrokom, ki nekako verjamejo, da bodo težave rešili drugi ali da jih sploh ni, če si jih ne priznajo.« Takšno preprosto razmišljanje je posledica strahu in tesnobe. Gre za normalne oblike psihološke obrambe, imenovane regresija, skratka, za vrnitev v obdobja življenja, ko so se nam zdele stvari preprosteje rešljive. »To je normalna obrambna reakcija, zato se ni smiselno preveč jeziti na takšne ljudi. Problem epidemije je mogoče rešiti le z zrelo, odgovorno in povezano aktivnostjo,« je prepričana Vesna Švab.

V prejšnjem valu se je pokazalo, da so si ljudje zelo dobro pomagali sami med sabo. Neformalne socialne mreže so se izkazale za neprecenljive in celo boljše kot organizirane strokovne obravnave. »Takšna mreža pomoči, ki se je na primer spletla med šolarji, pa tudi med nekaterimi ljudmi z duševnimi težavami, se je izkazala za odlično orodje za premagovanje stresa,« meni Vesna Švab, ki se strinja, da je epidemija velik izziv in hkrati eksperiment, ki bo šele pokazal, kakšna družba bomo postali, ko bomo – upajmo – ukrotili virus.

»Širi se glas, da je covid priložnost, da spremenimo svoj odnos do medsebojne pomoči in duševnega zdravja. Priporočila mednarodne skupnosti poudarjajo, da je treba gojiti dobre, prijateljske medčloveške odnose, skrbeti za bolj ranljive skupine, pozivati k človečnosti v medsebojni pomoči in nežnosti v medosebnih odnosih. Tudi osebno se mi to zdi neka dodana vrednost, ko gledam delo v socialnovarstvenih programih, predvsem v skupnostih, v tem prostoru in času. Kakor da je zdaj priložnost, da postanemo bolj občutljivi za potrebe drugih in tistih, ki so najbolj krhki. Ta izkušnja, da nas je bilo vse strah, da smo vsi doživeli simptome tesnobe, strahu, žalosti, obupa, prispeva k temu, da bomo laže razumeli ljudi, ki se znajdejo v duševnih stiskah tudi drugače. To obdobje in naše izkušnje lahko privedejo do zmanjšanja diskriminatornega vedenja.«

Mladi so iskali pomoč

»Pred 14 dnevi smo na naši gimnaziji naredili raziskavo na področju duševnega zdravja v sodelovanju s pedagoško fakulteto. Pokazalo se je, da sta v grobem dve tretjini dijakov že iskali pomoč na spletu zase, za prijatelje ali koga od domačih,« pove Špela Potočnik, svetovalna delavka na Gimnaziji Želimlje in v Domu Janeza Boska. »Zagotovo imamo v to področje na daljavo še manjši vpogled. Če pouk poteka normalno, lahko že med sprehodom po hodnikih opazimo, kako so dijaki razpoloženi, ali je morda kdo v stiski ... Kako to reševati na daljavo? Trudimo se spremljati prisotnost, da vidimo odzivnost dijakov, in včasih je lahko prvi alarm že to, če nekoga dlje časa ni zraven. Pokličemo ga, saj ne vemo, kaj se dogaja, lahko gre za tehnične težave, bolezen ali kaj tretjega. Spremenjen način življenja že na odraslo, izoblikovano osebo ne vpliva najbolje, kaj šele na mladostnika, ki je v procesu odraščanja in iskanja lastne identitete.« Pred nekaj dnevi je prejela obupan klic na pomoč …

Najtežje je za tiste, ki nimajo topline in razumevanja v domačem okolju, saj so se z zapiranjem dijaških domov razmere zanje zelo poslabšale. A stiske doživljajo tudi drugi. Kako jim vliva upanje? »Rečem jim: 'Išči svoje vire moči. Najdi si neko berglo oz. oporo, s katero se lahko prebiješ skozi ta čas. Naj vsak dan naredijo nekaj dobrega zase. Naj novice gledajo enkrat na dan, da se malo umaknejo od tega sveta. Vsekakor pa šola ni najpomembnejša stvar v življenju, morda bodo to čez čas razumeli. Če jim domače družinsko okolje ni prijazno, so telefonske številke in spletne strani, kjer jim je dostopna pomoč, možnost za pogovor. Seveda imajo tudi mojo številko.«

Kakor ugotavlja sogovornica, so zdaj najbolj prikrajšani dijaki prvih letnikov. »V enem mesecu so se ravno udomačili, navadili na prostor, vrstnike, navezali so nove stike. Sama sem bila priča, kako so zdaj, pa tudi v prvem valu, sprejeli novico, da pouk ne bo potekal v živo. Pokazalo se je, koliko jim pomeni, da so lahko skupaj v živo. Zanje je sedanja situacija vsekakor zelo slaba. Tudi drugi letniki še niso imeli normalnega šolskega leta, lani so bili v šoli dobrega pol leta. Malo lažje je za 3. in 4. letnike, saj so med seboj že navezali stike in imajo neko normalno izkustvo, kaj je gimnazijsko življenje.«

Ko govorimo o učnem vidiku, pa imajo dijaki zelo različne motive. »Zelo so začeli ceniti razlago v živo, da lahko profesorja prosijo za razlago učne snovi tudi po koncu ure. Poučevanje na daljavo ne omogoča komunikacije v takšni meri. Naša gimnazija je specifična, sem prihaja veliko dijakov iz velikih družin in v prvem valu je bil pri nekaterih opazen tudi tehnični primanjkljaj, ko vsi niso imeli računalnikov ali osnovnega prostora in tišine. Nekateri dijaki so bili zelo zelo pod stresom. Tisti, ki imajo že tako učne težave, motnje pozornosti in podobno, pa so bili čez noč odrezani od pomoči v živo. Po telefonu jih je težko doseči, prek zooma še težje, saj potrebujejo neposreden stik s človekom.«

So pa tudi takšni dijaki, ki jim šola na daljavo ustreza, saj prihranijo ogromno časa. Gre za zelo nadarjene mladostnike, ki snov brez težav samostojno usvojijo in potem jim ostane še veliko časa za stvari, ki jih imajo radi.

»Če pa vprašate profesorje, bi vsi prišli takoj nazaj, maske ja ali ne, to sploh ni bilo vprašanje. Zdaj smo se večinoma že zelo prilagodili na fizično distanco in vse ukrepe, ki jih je bilo treba izvajati. Želimo si, da bi bili lahko skupaj,« sklene Špela Potočnik.

ANKSIOZNI MLADOSTNIKI

V Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani vsako leto pomagajo približno 2400 otrokom z učnimi, čustvenimi in vedenjskimi težavami. Med prvo ustavitvijo javnega življenja je njihovo pomoč poiskalo bistveno manj ljudi kot lani v istem času, kar jih je presenetilo in hkrati zaskrbelo, pojasnjuje direktorica Mateja Hudoklin, specialistka klinične psihologije. Zdaj je povpraševanje spet običajno, čakalna vrsta je dolga, na redno obravnavo pri psihologu je treba čakati približno leto in pol, na pedopsihiatra eno leto. Približno polovico otrok sprejmejo v obravnavo pod »hitro«, ker zaradi resnosti težav ne morejo čakati. »Srečujemo se s primeri, ko bi otroci in mladostniki morali biti hospitalizirani, pa niso. Napoteni so na ambulantno vodenje, kjer jim lahko pomoč ponudimo v najboljšem primeru na 14 dni, oni pa bi potrebovali intenzivno dnevno obravnavo,« zaskrbljeno pove direktorica.

»Zdaj opažamo precej hude težave predvsem pri mladostnikih, pojavljajo se kompleksne, bolj izrazite težave z razpoloženjem, anksioznost. To je klinični vtis, primerov nismo šteli. Težko je reči, ali je to posledica sedanjih razmer, najbrž gre za skupek različnih dejavnikov. Je pa dejstvo, da je vzdušje v družbi neugodno, več je negotovosti, stiki so omejeni, šolanje poteka na daljavo, manj je gibanja ... Gre za kup dejavnikov, ki gotovo vplivajo na slabšanje duševnega zdravja.« Kakor opozarja sogovornica, je za razvoj otrok in mladostnikov pomembna vsaka polovica leta, ki poteka drugače kot običajno, saj lahko vpliva na njihov nadaljnji razvoj. Večinoma to niso usodne stvari, vendar se zgodi, da nekateri mladi težijo k suicidnosti in jim je treba takoj pomagati.

»Šola na daljavo je v izrednih okoliščinah, ko zaradi ohranjanja zdravja in celo reševanja življenj ni mogoče drugače, seveda boljša kot nič. Vendar pri tem umanjkajo drugi vidiki, saj tehnologija ne more nadomestiti socializacije, podpore, ki jo lahko mladi dobijo tako pri vrstnikih kot odraslih. Tudi fizično okolje, prehrana, gibanje, strukturiran urnik in vrsta drugih dejavnikov vplivajo na zdrav razvoj otroka,« razmišlja Mateja Hudoklin. Smiselno je, da družine ta zahtevni čas, ko so prisiljene bivati skupaj, izkoristijo pozitivno, za tesnejše povezovanje in prijetne dejavnosti, za katere v običajnem tempu zmanjka časa. »Seveda pa se je treba zavedati, da niso vse družine srečne družine.«