Novo leto, nov zakon

Novo leto, nov zakon in s tem povezane novitete s pridobivanjem socialne podpore, varstvenega dodatka, subvencije za stanarino in varstvenega dodatka ter zdravstvenega zavarovanja. Stvari, ki bi jih bilo vredno veselo pozdraviti, saj naj bi se vse to urejalo na enem mestu, na CSD. A se je v praksi pokazalo, da ne uporabniki ne strokovni socialni delavci na omenjene spremembe niso bili pripravljeni.

Medtem ko Bojan, človek zrelih let, s tem nima težav, saj mu vse uredijo na CSD, pa se je Matej, star 26 let, precej razhudil okoli negotovosti, ko naj bi prejeta socialna podpora postala nekakšen dolg, ki bi ga morali vračati on ali celo njegovi zanamci. Zadnjih šest ali sedem let je prejemnik socialne podpore. Letos se je vse skupaj precej zakompliciralo, saj pravi, da je bilo prej precej lažje. Da, najbolj se boji, da bi morali potem, nekoč, to njegovo socialno podporo vračati njegovi zanamci, ker očitno socialna podpora postaja nekakšen dolg, ki se ti kopiči. To se mu zdi popolnoma zgrešeno, saj če ti že dajo neka sredstva, da lahko preživiš, zakaj bi se potem moralo to vračati. Kdo bi potem dolg vračal: on sam, njegovi otroci, starši, sorodniki?
Uveljavljanje vloge za socialno podporo je bila zanj že na samem začetku pravi šok: mediji so slabo oziroma nič obveščali o spremenjenih razmerah. Na CSD ga je šokiralo že to, da ga je socialna delavka poslala v knjigarno kupit formular, ki ga je prej dobival pri njej. Sicer pa ni imel kakih posebnih problemov okoli tega, da si uredi socialno podporo.
Povsem druga zgodba pa je moja. A samo deloma ji je morda vzrok manjša administrativna posebnost, ker je ŠENT najemodajalec moje bivalne enote. Skupaj z Andrejo iz dnevnega centra v Ljubljani sva cel mesec poskušala urediti mojo vlogo. Moja socialna delavka me je pošiljala na pravcata raziskovanja, ker je hotela imeti ime moje zdravstvene zavarovalnice, pa imam samo osnovno zavarovanje, prej urejeno preko MOL-a. Za subvencijo stanarine sva z Andrejo tudi morala pretelefonariti in preiskati vse mogoče in nemogoče uradnike, da smo ugotovili, da mi na CSD ne pripada subvencija stanarine, s katero prej ni bilo nobenih težav. To bova morala urediti po drugi poti.
Moram reči, da sem bil popolnoma izgubljen in povožen ter izčrpan že samo zaradi negotovosti in stiske, ko mi ni bilo več čisto nič jasno in sem lahko računal samo še na Andrejo, ki se je zares morala zelo hudo potruditi. Pa ti jaz nato na CSD vzamem v roke še brošuro, ki pojasnjuje, kako urediti tele socialne transferje. Hitro jo vrnem nazaj! Prekomplicirano! Preprost človek sem in bi rabil celo za njeno razumevanje tolmačenje strokovnega delavca.
Toda še danes ni povsem jasno pri čem smo: Odločbe še ni. Si bodo izmislili še kaj? Pa si misli, kako poenostavljeno naj bi bilo vse te tri stvari urejati na enem mestu: socialna podpora, zdravstveno zavarovanje in subvencija stanarine. En formular za vse! Nič od tega! No, nazadnje mi je vsaj uspelo zamenjati socialno delavko z drugo, s katero imamo sedaj malo boljši osebni kontakt.
Verjamem, da so bili socialni delavci premalo pripravljeni, skoraj nič nismo imeli informacij tudi uporabniki njihovih storitev in, da je za socialno službo verjetno res zelo velik zalogaj speljati tale nevpeljan sistem. Nekako sem skoraj dobil vtis, da vsaj nekateri socialni delavci še niso zadovoljivo obvladovali tega, kar jim je po novem naloženo.
In kaj naj potem, na koncu, rečem jaz, ki smatram svojo socialno podporo za svojo plačo, ki jo zaslužim s svojim delom prostovoljca v najrazličnejših vlogah? Mi boste mojo plačo nekoč jemali nazaj? Komu jo boste zaračunali? Ma dajte no! Naj grem v kot in se zjokam?

Lojze Smole