POGOVOR: Iva Poropat, direktorica socialne trgovine Sotra

„NE BOMO TAKO HITRI, BOMO PA BOLJ PRIJAZNI“

Iva Poropat (vir: osebni arhiv)

Četudi naša ustava jasno govori, da je Slovenija pravna in socialna država, tega z osamosvojitvijo ni udejanila v smislu države blaginje, skratka blaginje njenih državljanov. Že v obdobju najvišje gospodarske rasti in ko je bila brezposelnost najnižja, se je očitno nagibala k temu, da zmanjšuje obseg socialnih pravic. Nenazadnje ji to ves čas omogoča tudi ohlapnost same ustavne definicije, kjer ni eksplicitno zapisano, da pomeni zniževanje socialnih pravic tudi kršenje ustave.

Pojem socialne države je v zadnjem obdobju gospodarske krize, ko je revščina v takšni ali drugačni obliki potrkala že skoraj na vsaka slovenska vrata, povsem razvodenel. Ljudje brez in tudi tisti s službami so odvisni od socialnih transferjev pomoči; od sorodnikov, sosedov in prijateljev, dobrodelnih organizacij, centrov za socialno delo, drugih vzvodov države. Solidarnost je ena redkih vrednot, ki se je med nami zares ohranila, je pa to seveda za dostojno življenje premalo.
Različni transferji pomoči nedvomno vplivajo na občutek večje socialne varnosti, in ves čas se iščejo tudi novi.

Po prvem poskusu vzpostavitve socialne trgovine pri nas, na Celovški cesti v Ljubljani leta 2009, ki se žal ni obnesel, bo zdaj zaživela nova socialna trgovina, Sotra Plus, trgovina z živili d. o. o. v Mariboru. Zaganja se ob pomoči slovenskega združenja za duševno zdravje Šent, v projektu, ki ga financira Evropski socialni sklad, pa je partner tudi Zaposlitveni center Dlan iz Maribora. Šent je v skupnosti vedno znal prepoznavati relevantne probleme in s prav(očasn)imi akcijami nanje odgovoriti. Sotra je v Mariboru uradno odprta z 20. novembrom, pogovarjali smo se z direktorico Ivo Poropat.

Dejavnost Sotre se zaganja, nekaj izkušenj že imate. Kakšni so prvi vtisi?

Projekt socialne trgovine Sotra smo prijavili leta 2012, nosilec projekta je Šent, ki me je tudi povabil k sodelovanju. Prihajam sicer iz gospodarske dejavnosti, do februarja letos sem bila direktorica trgovinske dejavnosti v Termah Maribor. Ko sem zapustila Terme, sem bila pripravljena za nekaj novega, čeprav nisem takoj vedela, kaj bom počela. A kmalu mi je bilo jasno, da bi bila socialna trgovina v bistvu idealna zame. Trgovinsko dejavnost dobro poznam, na Fakulteti za uporabne, poslovne in družbene študije Maribor pa končujem magistrski program za organiziranje in menedžment socialnih dejavnosti, tako se je vse nekako sestavilo skupaj.

Kako so logistično tekle priprave na zagon podjetja? Ste zadnje podjetje, ki ste se uspeli registrirati kot socialno podjetje.

Program smo uvedli v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013, kjer je Šent uspešno kandidiral. Aktivnosti v zvezi s Sotro kot trgovino pa smo dejansko začeli zaganjati z mojim prihodom maja letos, ko smo začeli iskati prostore za dejavnost. V dogovorih z občino Maribor žal nismo našli ustreznih in primerno lociranih prostorov, zato smo potem najeli prostore na prostem trgu - v naselju Pobrežje, na Zrkovski cesti 61 v Mariboru, podjetje pa je registrirano na Gregorčičevi ulici v Mariboru. Na Zrkovski cesti je nekoč že bila trgovina oziroma samopostrežna, tako da je lokacija utečena in primerna, dostopna tudi z javnim mestnim prevozom, ima parkirišče. Prodajni prostor samopostrežbe meri okrog 70 kvadratnih metrov, skladišče še dodatnih 60 kvadratnih metrov. Trgovina ima klančino in je tako dostopna tudi za ljudi s fizičnimi omejitvami.

Kakšni so bili začetni krči pri zaganjanju socialne trgovine, sploh ker je prva socialna trgovina pri nas v javnosti pustila klavrno podobo?

Rekla bom, da ni bilo enostavno. V javnosti se te vrste trgovine nekako drži negativni prizvok, ker prvi poskus ni uspel, predvidevam, da tudi zaradi nepoznavanja same trgovske dejavnosti. Gre vendarle le za trgovino, četudi trgovino za socialno ogrožene, in pri tem so neke zakonitosti.

Socialne trgovine pri nas ne razumemo na pravi način, ljudje težko skupaj povezujejo podjetništvo in socialo. Moje izkušnje s terena, ko govorim z različnimi poslovnimi partnerji, so pač takšne, da si pod socialnim podjetništvom predstavljajo, da od njih želimo donacije, skratka sociala jim nikakor ne gre skupaj s podjetništvom. Če to povežem še s trgovino za socialno ogrožene in ko se spomnijo na poskus iz leta 2009, je še težje.

Katere poslovne partnerje obiskujete, prepričujete? Za katera podjetja gre?

Gre za živilska podjetja in proizvajalce prehrambene industrije, ker bomo v trgovini prodajali pretežno prehrambene izdelke, ne bo pa recimo alkohola in tobačnih izdelkov. Kako jih prepričujemo? Kot prvo je treba ustvariti neko zaupanje, da smo resni partnerji. Treba je vedeti, da je v Sloveniji zaradi finančne nediscipline že na splošno veliko nezaupljivosti, potem pa pridemo še mi z idejo socialnega podjetja kar je zaradi nezadostnega poznavanja še toliko težje. Ampak s temi, s katerimi sem se pogovarjala doslej, smo bili v pogovorih uspešni.
Res pa v bistvu blaga, ki ga mi iščemo – iščemo namreč blago po izredno nizkih cenah – ni v izobilju. Za nas je zanimivo blago, ki ga ostali trgovci ne odkupujejo; izdelki imajo recimo manjše napake na embalaži ali pa je rok trajanja nekega izdelka nižji od 80 odstotkov, kolikor pač sicer morajo zagotavljati ostalim trgovcem. A ob tem je treba povedati, da so proizvajalci pri proizvodnji zelo pazljivi, zato je presežkov v proizvodnji zelo malo. Zavedamo se, da bomo morali pridobiti čim več partnerjev, da bomo lahko zadostili osnovnim potrebam naših kupcev. Poimensko o partnerjih še ne bi želela govoriti, dokler ne zaključimo pogajanj in podpišemo pogodb.

Verjetno ne bodo na voljo vsi izdelki, ki so sicer v neki trgovinski paleti na voljo?

Vsem ljudem, ki so se znašli v težki finančni situaciji, želimo ponuditi neko izbiro, ne bi jih želeli še dodatno stigmatizirati s tem, da bi imeli na voljo samo nekaj izdelkov. Moj cilj je, da pridobimo čim več različnih vrst izdelkov, da lahko naši kupci recimo med mlečnimi izdelki izbirajo vsaj med tremi, štirimi jogurti. Želim, da bi se počutili v naši trgovini zaželeni, da resnično skrbimo za njih in da jih razumemo v njihovi situaciji, v kateri bi jim pač radi pomagali.

Kateri osnovni artikli vendarle bodo?

Imamo kar lep izbor pakiranih mesnih izdelkov, pekovskih in mlevskih izdelkov, na voljo bosta sadje in zelenjava, različne vrste olja, kozmetika, predvsem tista za osebno nego. Mislim, da bodo že v začetku pokriti vsi osnovni artikli.

Koliko je lahko takšna oblika trgovine ekonomsko stabilna? V Avstriji denimo jih imajo okrog štirideset in so se obnesle.

Koliko bo naša trgovina ekonomsko stabilna, bi še težko rekla, glede na to, da še nismo začeli delovati. Res pa prvi izračuni že kažejo, da ne bo tako enostavno. Treba je vedeti, da trgovina za socialno ogrožene in Sotra kot socialno podjetje nima nobenih bonitet ali kakršnih koli ugodnosti v smislu ustreznejše zakonodaje. Za nas veljajo enaki zakoni kot za vse ostale trgovce. Če se zavedamo, da smo majhni, potem je potrebno vedeti, da tudi nabavni pogoji niso takšni, da bi lahko govorili o ekonomski stabilnosti te trgovine. Vsaj zaenkrat ne, dokler bo samo ena. Naš cilj je namreč, da bi se razširili in bi imeli vsaj še nekaj socialnih trgovin po Sloveniji. Dokler je projekt financiran in dobivamo povračilo za plače naših zaposlenih, mislim, da bo trgovina uspela pokrivati tudi ostale stroške, torej stroške nabave blaga in preostale stroške rednega poslovanja. Je pa veliko odvisno od odziva kupcev; mi se bomo potrudili, da bomo imeli cene resnično ustrezne in ugodne, da bomo imeli dobro ponudbo, da bomo sprejeli naše kupce tako, kot si zaslužijo.

Na koliko kupcev ciljate? Kako bo potekal sistem plačevanja?

V prvem letu bi radi pridobili vsaj pet tisoč stalnih kupcev; veliko je brezposelnih in ljudi z nizkimi pokojninami, zato menim, da so naša pričakovanja dokaj realna. Uvedli smo nakupovalne kartice; prejeli jih bodo kupci, ki bodo lahko izkazali, da so upravičeni do nakupa v naši trgovini. Zgornji limit osebnega dohodka, ki smo ga postavili, je 450 evrov; torej vsi, ki imajo tak ali nižji dohodek, lahko nakupujejo pri nas.
Ob prvem obisku se bodo v sistem vnesli osnovni podatki, kupec bo dobil kartico, ki se bo na blagajni aktivirala. Mesečni limiti bodo različni in spremenljivi, nekako med 80 in 100 evrov. To bo mesečni limit na posameznika, ki pa se lahko povečuje za vsakega vzdrževanega družinskega člana, se pravi za otroka, največ pa za 40 evrov na mesec. Plačuje se sproti. Enkratno mesečno plačilo oziroma odlog plačila je naš naslednji korak, ki ga nameravamo vpeljati v sistem plačevanja. Ko smo proučili analize naših morebitnih kupcev, torej ljudi z nižjimi dohodki, se običajno za nekoliko večje nakupe odločajo enkrat mesečno, se pravi po prejemu dohodka oziroma socialne pomoči. Medtem ko so med mesecem nakupi manjši, torej kupijo kakšen kruh, mleko. Pet tisoč kupcev v Mariboru glede na situacijo je kar realno pričakovati. Če nekdo pri prehrani prihrani 50 evrov na mesec s tem, ko kupuje v naši trgovini, smo nekaj malega dodali k njegovi socialni varnosti. Sicer drobec, a bo zaradi tega morda lažje plačal kakšno položnico za šoloobveznega otroka.

Podpora iz Evropskega socialnega sklada se bo kmalu iztekla. Kako boste poslovali naprej?

Projekt je sofinanciran do leta 2015, na ta račun smo lahko zaposlili poslovodjo in še štiri delavce, ki prihajajo iz tako imenovanih socialno ranljivih skupin in so na trgu dela težje zaposljivi. To so starejši od 50 let, mlajši od 25 let z nizko stopnjo izobrazbe ali brez izobrazbe, na ta račun smo zaposlili dva kandidata za delovno mesto skladiščnika in za pomoč v trgovini, in pa invalide. Zavod za zaposlovanje Maribor nam je predlagal 50 primernih kandidatov, z rehabilitacijskim zavodom Šentprima pa smo potem izpeljali motivacijski seminar in izbrali enajst ljudi, ki smo jih poslali na usposabljanje v Mercator. Po usposabljanju smo izbrali pet kandidatov; poslovodja je podpisal pogodbo za 22 mesecev, ostali pa za 21 mesecev. Zaenkrat imamo podporo pri financiranju plač za zaposlene do julija 2015.

Kje bi še odprli trgovine? Na kakšen način se boste povezovali z lokalnim okoljem?

Računali smo na javni razpis za spodbujanje socialnega podjetništva v okviru zakona o razvojni podpori Pomurski regiji, saj zelo intenzivno razmišljamo o trgovini v Murski Soboti, žal pa je bil umaknjen. Povezovanje z lokalnim okoljem je možno na različne načine, tudi skozi nabavne poti do recimo lokalnih pridelovalcev zelenjave, sadja. Še kar nekaj je takšnih kritičnih območij v Sloveniji, ki bi nujno potrebovala tovrstno trgovino.

Kaj bi bilo treba v obstoječi zakonodaji dopolniti, spremeniti na področju socialnega podjetništva?

Če so v zakonu v socialnem podjetništvu že navedene trgovine za socialno ogrožene, potem bi lahko na tudi na zakonodajnem področju kaj uredili, recimo kot so to storili v Avstriji. Zakon o varstvu potrošnikov bi lahko dopolnili tako, da se v socialni trgovini sme pod točno določenimi pogoji prodajati točno določene izdelke, kot so na primer moka, sladkor, olje, voda, čaji, začimbe, vloženi izdelki..., ki jim je recimo pretekel rok, imajo slabšo embalažo in podobno. Seveda pa je blago še ustrezno in ni zdravju škodljivo. Lahko bi se našle subvencije za dobavitelje in proizvajalce, da bi videli smisel v podpori socialni trgovini. Želimo, da bi bili pisci zakonov pri oblikovanju tega področja dovolj fleksibilni, tu je vsekakor še dosti prostora.

Kakšno socialno podjetništvo bi lahko uspevalo v Sloveniji?

Socialno podjetništvo je pravzaprav podjetništvo kot vsako ostalo. Enostavno je treba ustvariti toliko kapitala, da imaš dovolj za pokritje vseh stroškov, ki nastanejo pri poslovanju. Mogoče se socialno podjetništvo od običajnega razlikuje po tem, da je bolj naravnano k ljudem. Priložnost dobijo tisti, ki je morda v tem izredno tržno naravnanem podjetništvu sicer ne bi. Morda naš servis ne bo tako hiter in okreten, bo pa bolj prijazen.
Treba je opustiti negativni prizvok socialne trgovine, nič negativnega ni v njej, gre za pomoč ljudem, ki so se znašli v stiski. Zato smo tudi rekli, da se naša trgovina ne bo imenovala socialna trgovina, temveč je trgovina odprtega srca.

Ingrid Mager