POGOVOR: mag. Edo Belak, predsednik združenja ŠENT

V barvitosti pogledov je možna kreacija

Smo v evropskem letu aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti, s čemer smo se ljudje zavezali, da si želimo ustvariti starosti in različnim generacijam prijazno Evropo. V času velikih demografskih sprememb, ki globoko spreminjajo razmerja med generacijami in je delež starejših čedalje večji, je to izziv praktično za vse nas, kako bomo z drugačnostmi ali brez njih bivali drug ob drugem. Kako je z medgeneracijskim sodelovanjem na področju duševnega zdravja, smo se pogovarjali s predsednikom našega združenja Šent mag. Edom P. Belakom.

Kaj v generacijskem spektru pomeni imeti v družini duševnega bolnika? Starš po navadi do konca življenja skrbi za svojega otroka in torej ne pride do pričakovanega generacijskega zasuka.

Tipično za družino, ki ima člana z duševno motnjo, je dejstvo, da je to konstelacija za celo življenje. Ljudje s težavami v duševnem zdravju se redko odselijo, da bi živeli sami, vsaj dokler starši še živijo. V družini si moraš potem življenje prilagoditi v nekakšno mikro medgeneracijsko sodelovanje. Kombinacija v naši družini je dva starša in sin, ki je star 52 let, ampak pri vseh poizkusih, da bi bil tudi bolj samostojen in da bi zaživel svoje življenje, se nekako to ni obneslo. Potem smo ugotovili, da na neki način spadamo skupaj. To, kar nam ponuja življenje, moramo sprejeti in seveda, če se le da, tudi predelati. Tako tudi rastemo in se razvijamo.
Tudi druge družine se znajdejo v podobnem položaju. Ko delam s svojci, vidim, da po navadi manjka eden od staršev, običajno moški. Tudi če mati ostane sama s sinom, mora prilagoditi svoje življenje na nekoga, ki pač deluje z duševno motnjo in je pod vplivom bolezni drugačen. Stereotipi v takšnih primerih odpadejo, odpadejo tudi pričakovanja staršev, kako bi se otrok moral obnašati, odpadejo morda povsem vsakdanje stvari, kot je recimo večerja zunaj v restavraciji, ker to denimo moj sin noče. Bolje rečeno, stanje se nenehno spreminja, so bila tudi obdobja, ko smo bili kar naprej v restavracijah.
V naši družini se precej prilagajamo sinu, ravnotežje pa lovimo tako, da živimo tudi svoje življenje. Sam sem veliko odsoten, ker veliko delam za duševno zdravje, in v začetku je bilo zelo težavno, da je sin sprejel mojo odsotnost. V bistvu se je nadaljevala prejšnja organizacija naše družine, ko sem bil kot poslovnež ravno tako veliko odsoten. Postopoma je mojo odsotnost sprejel, čeprav si je zdaj po desetih letih zaželel oditi na morje ravno z mano, morda ravno zato, ker želi biti več z mano. Ampak to lahko samo ugibam. Skratka takšne družine imamo čisto drugačen urnik, organizacijo življenja, veliko je prilagajanja človeku z duševno motnjo, hkrati pa svojci ves čas lovimo svoje življenje, se sprašujemo, kaj še moramo in smo dolžni še storiti za neko odraslo osebo.

Pravite, da so v glavnem v teh družinah moški odsotni. Kje so?

Duševna motnja po navadi prinese v družino občutke krivde, ki si jih svojci nadenejo, odsotnost moških pa pomeni, da ženske ostanejo same. Zakaj? Moški težje prenašajo dejstvo, da se nekdo ne obnaša tako, kot pričakujejo. Tudi sam sem imel težave s to prilagoditvijo. Če nekdo ne parira, je potem konflikt oče-sin ali moški-hčerka nenehno prisoten. In če se v tem konfliktu človek z duševno motnjo popolnoma ne podredi, potem pride do razdora. Možnost je, da odide človek z duševno motnjo ali pa odide moški, ki se naveliča. Lahko je vmes tudi smrt, ampak po navadi moški prej obupamo in imamo manj potrpljenja, ker delujemo z močnejšim egom. Konflikt je zato vedno globlji, tudi v smislu kdo bo koga, kdo bo zmagal - ego hoče imeti vedno prav.

Koliko so duševni bolniki vir medgeneracijskega konflikta?
Piramidalno gledano so v naši generaciji moji in soprogini starši, potem sva midva in je najin otrok. Po navadi ljudje za duševno boleznijo zbolijo pri dvajsetih letih in takrat še imajo stare mame in dedke, kar večkrat pripelje tudi do medgeneracijskega konflikta. Med mojimi starši in mano se je recimo pojavil različen pogled na vzgojo, na duševno motnjo.... Starši se vpletajo v to, kako bi sin moral živeti, ne razumejo povsem, da ima takšen človek manj volje, da funkcionira po svoje. Če se sprašujemo, kako vzpostaviti to sodelovanje, je običajno najboljše, da svojim staršem, torej prejšnji generaciji povemo, kako stojijo stvari. Če razumejo, potem stvari in odnosi tečejo in ni konfliktov. Če pa ne razumejo, potem po navadi pride do oddaljitve. Tako živi družina z duševnim bolnikom sama, starši in stari starši se morda le občasno videvajo.
V moji družini smo se z našimi starši kar pogosto videvali, proti koncu, ko so bili že starejši, malo bolj redko, saj tudi oni niso zmogli prenašati različnosti oziroma tega, da je nekdo pri 35., 40. letih še vedno samski, izoliran v svojem okolju, brez prijateljev, punce – vse to stari ljudje po navadi zelo težko sprejmejo. Pojavljajo se stereotipna pričakovanja, da se nekaj mora nadaljevati, v družini z duševnim bolnikom pa se to prekine. S pogovorom in predstavitvijo položaja takšnega človeka lahko na neki način umiriš situacijo, ne moreš pa vzpostaviti prijetnega sodelovanja.

Do katere mere lahko nekoga „prevzgajaš“, recimo starše?

Starejši so, težje sprejemajo, kar seveda pomeni zgolj to, da že takrat, ko so bili mlajši, niso sprejeli
nekega dejstva. Boleče zanje je, da se ne zgodi generacijski premik, torej iz sina na njegove otroke. V naši družini smo to dejstvo sprejeli. Našim ljudem na Šentu, ki jim svetujem, tudi rečem, da so otroci v bistvu zaščiteni, da nimajo svojih otrok. Njihov problem je njihova nevrotičnost, ki jim narekuje, da bi morali hoditi po stereotipni poti, se torej poročiti in imeti otroke. Zaradi psihičnih motenj in drugih pogledov na življenje, ki jih to prinaša, pa gledajo na vse drugače. Ampak ne glede na težo motenj, količino zaužitih tablet, njihova spolna energija brbota, vre. In to spet prinaša nevrotičnost. Dokler tega v sebi ne stabilizirajo, so nevrotični.
Pogosto se zgodi, da pride do poglabljanja duševne motnje z zmotnimi prepričanji. Denimo sin si želi punco, a ne more do nje in začne razmišljati, da mu to morda preprečuje mama. Takšno zmotno prepričanje lahko preide v resno duševno motnjo ali še poglobi obstoječo. Na to temo sva imela priložnost govoriti s sinom, celo uspela sva se poglobiti v pogovor, ampak potem sva prišla do točke, ko pogovor ni šel več naprej. Na življenje z žensko in družino gledajo povsem drugače. Skratka spolna sla je artikulirana, vzpostavljanje medsebojnih odnosov in drugih relacij pa jim ne gre. In potem pride do razmišljanj in usmerjanj jeze na mater, ki bi ga naj ovirala in ga hkrati kot ženska spominja na to, da bi si vendarle moral dobiti punco. Starši se potem sprašujejo, kako naj njihovi otroci kljub vsem zavoram le izživijo spolnost, poizkušajo tudi z javnimi hišami, ampak to se ne obnese. Ti naši ljudje imajo svojstven pogled na ženske in trdno vezo, pogosto pač primerjajo zvezo svojih staršev. Ali tega ne počno tudi otroci, ki se ne soočajo z duševno motnjo?

V družini z duševnim bolnikom se po navadi prekine nadaljevanje roda. Kako to dejstvo sprejmete starši?

Ta praksa se prekine in vprašanje tukaj je, kaj to pomeni zame kot starša. Zame osebno to ni prevelika tragedija, ker sva oba z ženo morala sprejeti, da pri nas pač ne bo vnukov in da jaz ne bom dedek. To sem sprejel in ta konflikt v meni je mimo, tega ne pričakujem več. Poskušam pa na pogovornih skupinah našim ljudem pomagati na ta način, da jim razložim, kakšna pa je prednost njihovega stanja. Vedno denimo rečem: prednost imate, ker ste se ustavili. Zaustavili ste se v tem smislu, da se lahko bolj poglobite vase in dejansko poiščete svoj namen, zaradi katerega ste na svetu. Vsak bi naj v življenju poskušal ugotoviti, kaj je njegov namen bivanja v tem trenutku, zakaj je ravno sedaj tu v tem stanju, v takšnem sobivanju z ljudmi, ki so okoli njega, kaj je tisto, kar mora opraviti v tem življenju, skratka poiskati smisel in prepoznati namen svojega življenja, izvršiti svoje poslanstvo. Ker je denimo moj sin v takšnem stanju, je prišlo do točke, da je našel glasbo in ustvarja. Našel je kreativni del v sebi in ga zdaj uspešno uveljavlja. Skozi glasbo postaja bolj zadovoljen sam s sabo, na svoj način opravlja svoje poslanstvo.

Kaj pa, če bi sin vseeno ustvaril družino? Bi šlo z neko medgeneracijsko solidarnostjo?

Če bi si ustvaril družino, bi se vsi prilagodili novemu stanju. V življenju narediš tisto, kar ti je namenjeno in nekaterim stvarem se ne moreš izogniti. Če bi prišlo do tega, bi morali to sprejeti, tudi ta riziko, da bi imel otroke in bi njegovi otroci morda imeli podobne težave, kot jih ima sam. Delno je genetski element tudi prisoten, čeprav je običajno tako, da duševna bolezen eno generacijo preskoči. Večji problem vidim v tem, da si ti ljudje ne morejo dobiti partnerke, ki bi njihovo stanje razumela in jih pri tem podpirala. Skratka zaradi poglobljenega strahu, ki ga imajo vsi v sebi, se ne upajo zaljubiti, kot je enkrat počilo recimo nam in se temu nismo upirali. Bojijo se spustiti v tako intenzivna čustva, zelo racionalno razmišljajo, kaj bo potem denimo z njihovo svobodo, drugačnostjo, intimo. Predvsem pa mislim, da jih je strah in si predstavljajo, da je partnerka neka kontrola, ki je prišla od zunaj. Potem se tega praga odnosa ne da prestopiti. Poznam precej takšnih, ki so poizkusili odnos. Na zunaj se največkrat duševna bolezen ne vidi, a potem, ko vzpostavijo z osebo drugega spola kontakt, začnejo dvomiti, celo tako daleč iščejo izgovore, da imajo morda radi ljudi istega spola. Skratka bežijo pred odnosom, poglobljen strah jih ohromi. To v bistvu ni nič nenavadnega, to se dogaja vsem, denimo tudi našim politikom, kjer je nevrotičnosti kar precej: ne znajo se odločiti, dvomijo v odločitve, v sebe.

Kako vi skrbite za medgeneracijsko sodelovanje?

Medgeneracijsko sodelovanje v naši družini sem vzpostavil na lep način, trudim pa se tudi drugače. Kot predsednik Šenta občasno obiščem kakšen dom starejših občanov in jim skušam govoriti o problemih duševnega zdravja. Neverjetno, kako ti ljudje to razumejo, kako sodelujejo, predvsem ko smo imeli terapijo s smehom. Na eni strani skušam vzpostavljati tovrstno sodelovanje, na drug način imam tako ali tako v hiši človeka, s katerim moram ravno tako vzpostaviti medgeneracijsko sodelovanje, potem je seveda tu še nivo moje generacije, pa svojci in vsi tisti, ki so člani Šenta na tak ali drugačen način, in so različnih starosti, od 18 let pa tudi do 60 let.

Kakšna so vaša srečanja v domovih za stare ljudi?

Moje pogovorne skupine se odvijajo tako, da nimam vnaprej določene pogovorne teme, ampak se usedem med ljudi in skušam ugotoviti, kaj bi bilo v tistem trenutku najbolj primerno za pogovor, nekako začutim temo. Ko sem bil recimo v Kočevju in sem jih vprašal, kako so, pa so rekli, da še kar in da so že tako ali tako na odhodu, sem jih vprašal, kaj pa, če bodo živeli še deset, petnajst let. In potem so začeli malce tuhtati. Mogoče je bila atmosfera takšna, da so bili usmerjeni v to, da so morda na zadnji postaji. Ampak še vedno so živi! Vprašal sem jih, ali se bodo zaradi tega že kar vrgli v smeti. In potem se je razvila debata.
Stari ljudje veliko vedo in te dragocenosti v Sloveniji zanemarjamo. V teh pogovorih sem se veliko naučil zase, to lahko zdaj prenašam tudi naprej. Preslabo jim prisluhnemo, tudi na nivoju osebne družine; ko jih imajo otroci dosti, jih dajo v dom za stare in imajo mir. V bistvu pa bi morali vpeljati skupnostni model, da bi stari ljudje ostali doma. Potrebujemo dnevne centre zanje, da lahko za nekaj časa gredo v drugo okolje, ampak potem naj se spet vrnejo. Tako se lahko znanje in modeli učenja prenašajo. Včasih so starejši znanje prenašali na mlajše in to je bilo sveto pravilo, danes pa je lahko znanje večsmerno, mladi denimo učijo starejše uporabe novih tehnologij.
A četudi se želimo starejših hitro znebiti, da nam ni treba poslušati njihovih tegob, smo s tem veliko na slabšem: odrežemo si vir modrosti in izkušenj, s tem pa ne nazadnje tudi vir denarja. In še nekaj je dejstvo: kakor sam počneš s svojimi starši, tako bodo ravnali s tabo tvoji otroci, saj so dobili takšen vzgled. Žel boš enako usodo. Medgeneracijsko sodelovanje je vir življenjskega učenja, prenosa znanja. Starejši pomagajo mlajšim, da hitreje nekaj osvojijo, potem se umaknejo. Prinesejo svoje znanje in mladi enostavno od tam naprej nadaljujejo. Družbe, ki so na višjem nivoju zavesti, to seveda počnejo, sploh se ne sprašujejo po medgeneracijskem konfliktu, ker konflikta ni. Vsak konflikt umetno izzovemo. Če pa upoštevamo svoje stanje, tudi stanje bolnega človeka, za katerega denimo skrbim, ker mi je tako namenjeno, potem začnemo nekaj tudi sprejemat, vidimo celoto. Sicer pa vidimo samo sebe, in dokler vidimo samo sebe, smo vsak na svoji strani reke, mosta pa ni.
Lahko pa ga zgradimo in se tako povežemo. Graditev mostu pa je kar zahtevna zadeva.

Kaj se lahko v kontekstu sodelovanja mi naučimo od duševnih bolnikov?

Zelo veliko. Duševni bolniki lahko recimo svoje starše naučijo, da se soočijo z njihovo spontanostjo. Spontani so, kot otroci, ki izrečejo, kaj mislijo. Medtem ko odrasli eno mislimo, drugo govorimo, tretje delamo. To njihovo spontanost je včasih zelo težko prenesti, saj ti izrečejo v obraz marsikaj, pri čemer v bistvu vidiš sebe. Kako se boš odzval? Se boš razburil, ker si videl sebe in ustvaril konflikt, ali pa si boš rekel, saj ima prav!? Nadalje te učijo potrpljenja; če se vživiš v bolnikovo stanje, potem veš, da bo nekatere stvari težje dojel ali jih sploh ne bo sprejel, recimo kar se tiče higiene. Učijo te tudi, da spoštuješ individualnost. Starši po navadi hočejo vsiliti otroku svoj koncept in potem pride do upora, otrok se lahko celo umakne v bolezen. Imamo primere, ko nastopi konflikt med očetom in sinom in se potem sin umakne v hospitalizacijo. Naučijo te tudi, da pogledaš sebe, če želiš v odnosu funkcionirati, in ne drugega. Ravno smo imeli v Mariboru primer, ko je sin potarnal, da mu oče ničesar ne pusti delati. V ogromni hiši je kot nekakšen novodobni suženj, izpolnjuje očetove želje. Kaj se zgodi, če se nekdo ukloni? Vse sicer stori, ampak potem vedno nekaj manjka. Tisti, ki je gospodovalen, si bo vedno izmislil nekaj novega. Ogromno medsebojnih odvisnosti se vzpostavi ravno zato, ker ne znamo pogledati najprej nase in kažemo na druge.
Dober primer je upravljanje z jezo. Če počasi spoznaš, da nekdo samo sproži jezo v tebi in je ne povzroči, ker je že v tebi, potem spoznaš, da je jeza tvoja lastna. Vedno, ko sem bil jezen, sem prišel v konflikt. Potem sem začel uporabljati metodo ogledala – ko je prišlo do vrenja v meni, da bi izbruhnil v jezi, sem se obrnil, šel v kopalnico in se pogledal v ogledalo. Najprej se sploh ne moreš videti, ker si tako jezen, ampak moraš nekaj časa stati, gledati sebe, da sprejmeš svojo jezo kot lastno. Ko to pridno treniraš, na koncu ne pride niti do izbruha, ker veš, da si to ti. Ta konflikt je v naši družini vedno nastopil, ko sem se vrnil domov z nekimi pričakovanji, kako bi moralo biti in kako naj bi se obnašali do mene, pri tem pa sploh nisem upošteval, da ima druga stran tudi svoje zahteve, poglede. Zdaj konflikt obvladam, žena pa se v takšnih trenutkih šali, kam sem pa šel, da sem se vrnil čisto z drugim obrazom. Jaz sem tisti, ki vse povzročim in moj svet okrog mene je takšen, kot ga jaz vidim in ne drugačen.
V bistvu je živeti z duševnim bolnikom priložnost, da se še bolj izrazito vzpostavlja medgeneracijsko sodelovanje. Nimaš nobenega drugega izhoda, v to si prisiljen, in ko se boriš in skušaš vsiliti svoj pogled, nimaš miru. Potem pa se umiriš, ker enostavno sprejmeš. To bi potrebovala celotna družba. Zakaj pa ne bi imel vsak svoj pogled?! Vsak ima to pravico in celo dolžnost, da pove o stvari, kar misli, šele potem se bomo usklajevali, sobivali. Če upoštevaš dejstvo, da je pogledov toliko, kolikor je udeležencev, poizkusiš najti skupno točko in se začneš usklajevati z drugimi. Po navadi pa nekdo pride, prinese koncept in reče, zdaj ga pa vsi sprejmite. To funkcionira le v totalitarnem sistemu, lažni demokraciji oziroma pod pritiskom.
Sam vidim ravno v tej barvitosti pogledov nove kreacije, napredek, bolj odprto družbo, lepše medčloveške odnose in medgeneracijsko sodelovanje. Tudi znotraj Šenta se moramo ves čas učiti od naših uporabnikov. Zame ni toliko pomembno, ali se oni od mene kaj naučijo, ker je od vsakega posameznika odvisno, koliko je pripravljen in kaj hoče narediti zase. Mnogi so na to pripravljeni, hočejo, zmorejo in jim tudi uspe, postanejo bolj sprejemljivi zase in tako bolj zadovoljni z življenjem, ki jim je, takšno kot je, tudi namenjeno. Sprejmejo sami sebe.

Kako zreli smo v Sloveniji na področju medgeneracijskega sodelovanja?

Če je medgeneracijsko sodelovanje zgledno, spoštljivo, potem ima družba lepo prihodnost, naučimo se sobivati v takšnih odnosih, drug drugega upoštevamo in najdemo izhod iz krize. Dokler se samo pregovarjamo, kdo ima prav in kdo ne, potem se vrtimo v krogu. Na žalost se v Sloveniji že dolgo vrtimo v krogu, namesto da bi pogledali najprej vase in naredili tisto, kar moramo narediti v skladu z vrednotami, kot so strpnost, spoštovanje, iskrenost, resnica, ljubezen, nenasilje, ker bi jih morali nenehno razvijati, izpopolnjevati ter prenašati na mlajše generacije. Zelo veliko dela nas čaka na individualnem nivoju, kajti vsi smo deli družbe in smo obenem celota – odgovorni zase in za celoto. Če bomo enkrat to spoznali, bomo vsi med seboj čudovito sodelovali, pa ni pomembno, kdo med nami je koliko star. V tem vidim bistvo medgeneracijskega sodelovanja – upoštevanje drugega, spoštovanje in pripravljenost nekomu pomagati, nekaj dati. Skozi življenje vendarle toliko dobivamo, da pride tudi obdobje, ko moramo dajati. In dajanje je znak in edini izraz ljubezni, kajne?

Ingrid Mager