Objavljamo članek Andraža Rožmana, Dnevnik.si

Zaradi ukrepov proti širjenju novega koronavirusa imajo organizacije, ki podpirajo ljudi v največji stiski, nemalo težav. V dnevnih centrih ni prostora za vse, v zavetiščih ni dovolj postelj, revščina pa postaja vse bolj vidna in tudi stigmatizirana.

»Zdaj prevzem hrane in urejanje drugih stvari večinoma poteka zunaj, zato je vse razgaljeno«, je dejala Hana Košan iz društva Kralji ulice in poleg razdeljevalnic na prostem omenila tudi vrsto, ki jo je videla pred psihiatrično ambulanto. »To se mi ne zdi v redu. Nekatere družine niso hotele priti po hrano zaradi sramu, ker bi bili ob prevzemu na ulici vidni«, je dejala in se vprašala, kaj bo z razgaljenostjo stiske družba naredila. Se bo kaj spremenilo?

Še večja stiska kot sicer se riše tudi v programu preprečevanja deložacij, ki ga prav tako vodijo Kralji ulice. Marsikdo, ki je vključen v ta program, je v novih razmerah izgubil vir dohodka, na odločbe o socialni pomoči in predvsem subvencionirani najemnini pa (pre)dolgo čakajo. »Vse večja stiska je ljudi pripeljala do tega, da si nabirajo nove dolgove. Včasih na odločbo o subvenciji za najemnino čakajo dva, tri mesece in v tem času morajo sami plačati celotno najemnino, za kar pa nimajo denarja. Subvencijo kasneje sicer dobijo, vendar morajo nekako preživeti ta čas, jerazložila.

Pet uporabnikov v prostoru

Težave nastajajo tudi v dnevnih centrih. V tistem, ki ga upravljajo Kralji ulice, je bil eden od uporabnikov okužen, zato so ga včeraj razkužili in za en dan zaprli. V prvem valu epidemije okužb med uporabniki niso zaznali. V dnevnih centrih jim precej preglavic povzročajo omejitve zbiranja ljudi. Ker je zbiranje omejeno na največ šest ljudi, lahko Katja Muršič v Šentov dnevni center za odvisnike na Metelkovi sprejme le pet uporabnikov. Ravnajo se po znanih splošnih ukrepih. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je sicer objavilo protokol za delovanje izvajalcev kriznih centrov, ki pa se osredotoča predvsem na ravnanje v primeru okužbe. Kot pravi Katja Muršič, jim je najbolj v pomoč komunikacija znotraj društva in z drugimi organizacijami, ki se ukvarjajo z istim področjem.

»Ne vemo točno, katerega ukrepa se moramo držati in katerega ne. Upoštevamo, da se lahko zadržuje v prostoru le šest ljudi, čeprav ne spadamo ravno med storitvene dejavnosti. Na vratih se moramo odločiti, koga spustiti v center in koga ne glede na to, čigava težava je bolj pomembna. Kdo sem jaz, da bom odločala o tem?« se je vprašala.

Na drugačen način delajo tudi razdeljevalnice hrane. Medtem ko na Poljanski cesti zunaj pred stavbo zdaj delijo suhi obrok, v dnevnem centru Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote pod arkadami nad Plečnikovim podhodom delijo toplo večerjo. V prostorih društva, ki z izjemo ukrepov v primeru okužbe in preventive zaposlenih prav tako ni prejelo posebnih navodil ministrstva, ob upoštevanjurazdalje in drugih ukrepov pripravljajo tudi zajtrk. Janja Završnik, ki dela v dnevnem centru, pravi, da se število ljudi, ki pridejo po hrano, zaenkrat ni povečalo. Prihaja jih po 50, 60, kot običajno, medtem ko jih je med prvim valom epidemije prihajalo tja do sto.