V času epidemije COVID 19 in v času poplav se srečujemo s številnimi opozorili o psiholoških posledicah travme, ki jo ljudje lahko doživijo ob travmatskih dogodkih. Ob številnih nasvetih, ki jih beremo v javnih občilih in na spletu pa je potrebno opozoriti na nekaj dokazanih dejstev.

Pregled raziskav o psiholoških posledicah epidemije COVID 19 je namreč pokazal na resne pomanjkljivosti v metodah raziskovanja teh posledic. Izkazalo se je, da so psihološki odgovori na situacijo strahu pred okužbo in stiska zaradi omejitev gibanja dejansko stiske (distress), podobne drugim odzivom ob večjih spremembah v življenju in torej v veliki večini niso psihične (psihiatrične) motnje (1).

Ob začetku epidemije se je psihološke odzive ljudi na epidemijo primerjalo z odzivom na Blitz, to je napad na Veliko Britanijo 1940. leta. Takrat so predvidevali, da bo napad in spremljajoči stres hudo poslabšal psihično stanje britanskega prebivalstva in zato pripravili vrsto ukrepov, ki bi to škodo lahko zmanjšali. Med drugim so povečali število psihiatričnih postelj, ki pa so večinoma ostale nezasedene in to kljub ogromnemu trpljenju, ki ga je
bombardiranje povzročilo (2).

Po epidemiji COVID 19 se je treba vprašati, kako so ugotovili, da je epidemija povzročilo tako veliko število in porast psihiatričnih motenj. Pri ocenjevanju so uporabili večinoma za samoocenjevane vprašalnike v katerih se je poročalo o stiski, ne pa o simptomih duševnih motenj in dajejo zato, kar se tiče psihopatologije, napačne rezultate. Metodološke ocene teh študij kažejo na pristranost (bias), ki zelo omejuje njihove zaključke (3,4) Druge študije, ki so upoštevale tudi (številne) druge razloge za anksioznost so namreč pokazale povsem drugače (3). Večina ljudi, ki so poročali o stiskah ob začetku epidemije, je poročala o bistvenem zmanjšanju znakov tesnobe in depresije v 20 tednih po začetku zaprtja(5). Longitudinalne študije kažejo, da ni prišlo do bistvenih sprememb v pogostosti depresije, samomora in samomorilnih razmišljanj.

Študije duševnega zdravja velikega števila prebivalcev v Veliki Britaniji od 2009 dalje je pokazala dobro odpornost na stres v času pandemije-psihično stanje populacije se je že v aprilu 2020 stabiliziralo. Visoke vrednosti depresije in anksioznosti so vztrajale le pri približno 4% skupine. V tej študiji se je pokazalo tudi, da na vztrajnost težav,
ki se pojavijo po travmatskem dogodku vplivajo tako imenovani sekundarni stresorji kot so že predhodne duševne motnje, socialna prikrajšanost, finančna stiska in infekcija z virusom SARS CoV (6). Poročanje o veliki pogostosti anksioznosti, depresije in posttravmatske motnje po COVID19 je torej videti bolj posledica narave vprašalnikov, s katerimi se je izpraševalo o travmi, kot dejanske psihopatologije, kot jo ocenjujemo v psihiatričnih klasifikacijah. Če povzamem, začetni odgovori na katastrofo vključujejo duševno stisko, ne duševne motnje. Stiska, ki jo povzroči naravna katastrofa, ni duševna motnja in zelo pomembno je, da znamo med obema ločiti. Duševne motnje pa se lahko razvijejo inpovečujejo v okoliščinah, ko ni mogoče odgovoriti na druge življenjske potrebe ljudi.

Pregled raziskav o posledicah povodnji (7), ki so se dogajale v različnih delih sveta kaže na podobne rezultate. Podobno kot pri epidemiji COVID 19 se je izkazalo, kako zelo so za trajanje psihičnih težav po tem, ko so ljudje doživeli poškodbo in in/ali uničenje svoje imovine sekundarni stresorji. Neenakost glede drugih življenjskih obremenitev je ključni dejavnik pri usmerjanju potrebne pomoči. Najbolj ranljivi bi je morali imeti več. Gre za
vprašanje poštenosti pri usmerjanju sredstev, kot pove Marmot (8). Pokazalo pa se je, da so bili strokovni delavci, predvsem tisti na prvih linijah pomoči , pod vplivom velikega stresa in zelo izčrpani (9), zato je to populacija, ki ji je potrebno posvetiti posebno pozornost. Ta pozornost pa se tiče predvsem urejanja pogojev njihovega dela,
zagotavljanja ustreznega počitka in nagrade za njihovo delo, kar ni tesno povezano s priporočili, ki jih generiramo tudi v našem prostoru in govorijo predvsem o nujnosti psihološke podpore (10).

V obeh situacijah, tako epidemiji COVID 19, kot povodnji, se je izkazalo, da se na psihosocialne potrebe ljudi, ki so doživeli travmo uničenja svojega doma, ali bolezen, strah pred boleznijo ali daljšo socialno izolacijo zaradi ukrepov povezanih z epidemijo, največkrat odgovori v krogu bližnjih ljudi-družine, prijateljev in skupnosti. Izkazalo se je, da le manjši delež ljudi potrebuje specializirano pomoč na področju duševnega zdravja. Ob velikih katastrofah pa so posebej občutljive skupine, ki so izpostavljene tudi drugim stresorjem (11). Nekaj raziskav o obeh primerih je pokazalo, da ob naravnih nesrečah kot so povodnji in epidemije pomaga povezano delovanje agencij (7), kot so pri nas Civilna zaščita in dobrodelne ter humanitarne organizacije ter predvsem medsebojna, tudi sosedska in vrstniška pomoč.

Dr. Vesna Švab

Literatura
1. Williams R, & Kaufman K. Narrative review of the COVID-19, healthcare and
healthcarers thematic series. BJPsych Open 2022; 8(2), E34.
doi:10.1192/bjo.2021.1085
2. Jones E. COVID-19 and the Blitz compared: mental health outcomes in the
UK. Lancet Psychiatry 2021; 8: 708–16.
3. Kahneman D, Sibony O, Sunstein CR. Noise: A Flaw in Human Judgment. Williams
Collins,  Hachette UK, 2021.
4. Smith, R. Emotional distress (not mental health) and climate change. BMJ
Blogs 2021; 10 March (https://blogs.bmj.com/bmj/2021/03/10/richard-smith-
emotional-distress-not-mental-health-and-climate-change/).

5. Fancourt D, Steptoe A, Bu F. Trajectories of anxiety and depressive symptoms during
enforced isolation due to COVID-19 in England: a longitudinal observational study.
Lancet Psychiatry 2021; 8: 141–9.
6. Pierce M, McManus S, Hope H, Hotopf M, Ford T, Hatch SI, et al. Mental health
responses to the COVID-19 pandemic: a latent class trajectory analysis using
longitudinal data. Lancet Psychiatry 2021; 8: 610–9
7. Stanke C, Murray V, Amlôt R, Nurse J, Williams R. The effects of flooding on
mental health: Outcomes and recommendations from a review of the literature. PLoS
Curr. 2012 May 30;4:e4f9f1fa9c3cae.
8. Marmot M, Allen J, Goldblatt P, Herd E, Morrisson J. Build Back Fairer: The COVID-19
Marmot Review. Health Foundation, 2020 (http://www.health.org. uk/publications/build-
back-fairer-the-covid-19-marmot-review).
9. Van der Goot, WE, Duvivier, RJ, Van Yperen, NW, de Carvalho-
Filho, MA, Noot, KE, Ikink, R, et al. Psychological distress among frontline workers
during the COVID-19 pandemic: a mixed-methods study. PLoS One 2021; 16:
e0255510
10. Juan, NV, Aceituno, D, Djellouli, N, Sumray, K, Regenold, N, Syversen, A, et al.
Mental health and well-being of healthcare workers during the COVID-19 pandemic
in the UK: Contrasting guidelines with experiences in practice. BJPsych
Open 2021; 7: e15
11. Norris, FH, Tracy, M, Galea, S. Looking for resilience: understanding the
longitudinal trajectories of responses to stress. Soc Sci Med 2009; 68: 2190–8.