Državljan v primežu življenja in zakonov (Jožko Likar)

Zaposlil sem se v tovarni Lipa leta 1971. Delal sem v proizvodnji. Vzljubil sem delo in sodelavce. Zahtevali so, da smo veliko naredili in povsod so bile postavljene norme, ki smo jih dosegali in tudi presegali. Včasih so od nas zahtevali tudi nočno delo. Nekajkrat sem ga odklonil, ker sem bil še mladoleten. Glede tega nisem imel resnih težav. 1973 mi je voziček odščipnil en člen desnega sredinca. Zelo sem bil vznemirjen, ker so me doma vedno učili, naj bom pozoren pri delu.

Naslednjega leta januarja 1974 sem bil sprejel k vojakom. Odslužil sem leto in pol dni vojaščine. Po odsluženem vojaškem roku sem se ponovno zaposlil v Lipi. Delal sem pod normalnimi delovnimi pogoji (8 ur). Na prelomu let 1975 in 1976 sem bil prvič hospitaliziran. Takrat sem delal v lakirnici in montaži. Tudi tu je bilo treba včasih delati nadure. Morda sem imel tudi kakšno pravico glede nadurnega dela, pa nisem svojega delodajalca o tem nikoli povprašal. Svoje delo sem opravljal normalno kot vsi ostali. Nadure so bile prisotne pretežno ob sobotah.
Zdravje se mi je začelo počasi slabšati. Na prelomu let 1978 in 1979 sem bil ponovno hospitaliziran. Slišal sem glasove, halucinacije. Po tej hospitalizaciji se mi je zdravje izboljšalo za tri leta in sem zmogel velike napore pri tekočem traku. Pol leta sem bil brez pravih zdravil, zdravje se mi je poslabšalo in sem bil ponovno hospitaliziran, potem pa sem bil kar 16 let brez hospitalizacije. Delal sem z velikim veseljem, kar mi je nudilo tudi veliko notranje zadovoljstvo. Zaradi duševne bolezni bi lahko dobil kakšen dan več dopusta, pa se za to nisem nikoli pozanimal. Rad sem bil enak kot drugi.
Moja bolezen ni bila tako opazna, sicer si ne bi nabral 41 let delovne dobe in pol. Utrpel sem sepso, zaradi katere so me upokojili. Sedaj redno obiskujem ŠENT, kjer rad sodelujem pri delavnicah.
V službi sem bil marljiv, nikoli se nisem prepiral z nadrejenimi in sem marsikaj potrpel. Imel sem veliko volje do dela, zato so me prosili za kakšno dodatno delo, za katero sem bil tudi plačan.
Nekoč so v službi rekli, da se name ne sme kričati, ker sem duševni bolnik v terapiji, kar me ni prizadelo in sem to sprejel z razumevanjem. Na delu pa bi gotovo lahko bolj napredoval, če me ne bi ovirala bolezen.
Sedaj, ko je kriza, je težko dobiti zaposlitev, še posebej za ljudi z duševnimi težavami.
Kako družba gleda nate, je najbolj odvisno od tebe. Če se normalno obnašaš, pridno in korektno delaš, po moje skoraj ni bojazni, da bi ti bila na delu storjena kakšna krivica.
Bolj razgledani ljudje, zlasti tisti, ki imajo v svojem družinskem in družbenem krogu izkušnje z duševnimi težavami, lažje razumejo duševno bolezen kot nekdo, ki na tem področju nima niti znanja niti izkušenj.
Z zakoni se nisem nikoli ukvarjal, jih preučeval in še nikoli nisem čutil diskriminacije zaradi svoje duševne bolezni. Svoje delo sem vedno opravljal po svojih najboljših močeh in mislim, da so z mano ravnali enako kot z drugimi.

Jožko Likar