ŠENT
Slovensko združenje za duševno zdravje
Center duševnega zdravja ustanavljamo 50 let za razvitimi državami

04-06-2020

Objavljamo intervju Andraža Rožmana, Dnevnik.si

V času epidemije, pa tudi po njej ni na preizkušnji le naše telo, ampak tudi naša duševnost. Psihiatrinja in predsednica društva Sent Vesna Švab, ki sodeluje pri izvajanju nacionalnega programa duševnega zdravja 2018 - 2028, pravi, da so pri soočanju s tesnobo izredno pomembni socialni stiki. Teh naj ne bo manj, ampak čim več, pravi. Socialni vidik je pomemben tudi sicer. Temu je posvečeno precej pozornosti v nacionalnem programu, a Vesna Švab opozarja, da akcijski načrt v prvih dveh letih »niti približno ni izpolnjen«.

Vesna Švab, foto: arhiv

S kakšnimi duševnimi težavami so se ljudje srečevali v času epidemije?
Opiramo se lahko na podatke prejšnjih epidemij, ker o zdajšnji ne vemo dovolj. Tesnobnost je naraščala. Izpostavljeni smo ji vsi, pri vsaj tretjini ljudi pa je pretirana. Torej ni povsem v sorazmerju z ogroženostjo.

Ljudje si predstavljajo, da je problem večji, kot je v resnici.
Da. Čeprav tega, koliko je zares velik, ne ve nihče. Gre bolj za ugibanja. Pri sarsu se je pokazalo, da tesnobnost zajame zelo veliko ljudi, čeprav je bil manj kužen kot covid19Prav tako je bila velika zaskrbljenost pri eboli.

Se lahko v času epidemije pri človeku, ki je bil že prej ranljiv, razvijejo težje duševne težave?
Še več kot to. Fizična in socialna izolacija, panika, neprestano poslušanje poročil o nevarnosti so skupek dejavnikov, ki povzročijo, da se pri veliki večini ranljivih stanje lahko poslabša. Predvidevamo, da je velika večina naših pacientov v času epidemije preživljala zelo težke čase.

Katere so najranljivejše skupine?
Vsi ljudje, ki imajo težave z duševnim zdravjem, ki so bili že prej tesnobni, imeli depresije, psihotične motnje ali so odvisni od različnih psihoaktivnih snovi.

Katere pa so najranljivejši med tistimi, ki takih težav prej niso imeli?
Kritične skupine so vsi, ki so na robu družbe. Ker se tesnobnost, ki nas vse preplavlja, pridruži še drugim težavam. Torej so najranljivejši tisti, ki so socialno izključeni, na primer revni in starostniki.

Kako poskrbeti za te ljudi?
Poglavitni element pomoči je sočutje, skrb za soljudi. Raziskave kažejo, da je socialna mreža eden najpomembnejših varovalnih dejavnikov na področju duševnega zdravja. Pa tudi zdravja nasploh. Če imate prijatelje, s katerimi se boste kljub covidu19 slišali, se pogovarjali z njimi, potem nimate le večje možnosti, da ostanete duševno zdravi, ampak je dokazano tudi, da imate večjo možnost, da ostanete telesno zdravi. Zato je tako pomembno, da socialno mrežo ohranimo in jo kvečjemu povečamo, ne pa zmanjšamo.

Torej je za rešitev teh težav na sistemski ravni pomembno imeti čim manj revnih in izključenih ljudi?
To je osnovni socialni ukrep. V krizi moraš najbolj ščititi ranljive. Celo smernice Svetovne zdravstvene organizacije in drugih organizacij pravijo, da je treba podpreti družine, paziti, da otroci niso revni in izključeni, okrepiti socialnovarstvene programe, zaposlovanje, podporno zaposlovanje. In da je treba organizirati službe blizu ljudi. Treba je delovati na lokalni ravni in prek zdravnikov, socialnih delavcev, pedagogov in patronažnih sester iskati tiste, ki so v stiski, da jih pravočasno razbremenimo.

Ali to počnemo v zadostni meri?
Rezultatov našega dela še nimamo. Občutek pa je, da še ne dovolj. Nekatere službe so hitro odgovorile na zdravstveno krizo. Na primer na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje so vzpostavili telefone, na katere lahko vsak pokliče. Poleg tega so nevladne organizacije ves čas v stikih z ljudmi. Ali je to dovolj, pa težko rečem. V kratkem se bo videlo, koliko je škode, koliko je več samomorov.

V Sloveniji je 400 do 450 samomorov na leto. Gre pričakovati, da se bo ta številka zaradi epidemije povečala?
Tako črne napovedi ne bi želela dati. Na vsak način pa tveganje obstaja. In to tveganje ni odvisno le od krize, ampak predvsem od tega, kako bomo ravnali. Pravkar vzpostavljamo lokalne službe na področju duševnega zdravja, medtem ko centri za socialno delo in socialnovarstveni programi že ves čas delujejo na lokalni ravni. Torej nekaj imamo. Ampak če pogledate finance, je to drobiž v primerjavi s tem, kar gre v institucionalne oblike bivanja. To je sramotno. Ne morem uporabiti druge besede.

Bistveni naj bi bili tudi preventivni programi. Ali delujejo?
Ne. Vključeni so sicer v nacionalni program 2018 - 2028 in že zadnji dve leti bi morali z veliko hitrostjo krepiti te službe. Toda akcijski načrt v prvih dveh letih nikakor ni bil izpolnjen. Preventiva obsega tri vrste, vse so enako pomembne. Primarno je spodbujanje ljudi k zdravemu življenju in vključevanju v družbo. V sekundarno preventivo spada iskanje ranljivih skupin in posameznikov. V terciarni pa pomagamo tistim, ki so že zboleli, torej gre za rehabilitacijo. Nacionalni program duševnega zdravja zahteva, da moramo biti dejavni na vseh treh ravneh. Na primarnem bi mreža še nekako morala držati, čeprav jo je treba okrepiti. Na sekundarnem šele zdaj, 50 let za razvitimi državami, ustanavljamo centre duševnega zdravja, kar je nezaslišano. Glede terciarne preventive pa smo v črni luknji. Imamo nevladne organizacije s socialnovarstvenimi programi, ki delajo fantastično, ampak so absolutno podhranjene. Potrebujemo predvsem niz storitev in služb na področju .zaposlitvenih rehabilitacij, socialne vključenosti in urejanja podpornega bivanja. V to je treba ogromno vložiti.

Kako poteka ustanavljanje centrov za duševno zdravje?
Dvajset jih je predvidenih in nastajajo v zdravstvenih domovih. To pomeni, da sta na območju približno 80. 000 prebivalcev dve zdravstveni ekipi, ena za otroke, druga za odrasle, v katerih so psihiater, diplomirane medicinske sestre, psihologi, klinični psihologi, delovni terapevti Torej ekipe, ki delujejo lokalno in ne skušajo le zdraviti, ampak tudi najti ljudi, potrebne pomoči. Ti centri so v fazi implementacije, ki nikakor še ni dokončana, ne le glede števila centrov, ampak tudi glede kakovosti. Ampak centri za duševno zdravje končno nastajajo. Za njihovo uspešnost bo odločilno, kako se bodo povezali s socialnim in gospodarskim sektorjem. Duševno zdravje namreč ni odvisno le od tega, kaj imam v glavi, ampak še kako tudi od tega, v kakšnem okolju živim.

V nacionalnem programu duševnega zdravja 2018 - 2028 je precej zapisanega o skupnostnem bivanju. Ali to pomeni, da lahko pričakujemo več skupnosti in manj institucij ter več pogovora in manj zdravil za ljudi z duševnimi težavami?
Če dopolniš službe, ki delajo s pogovorom, če ljudem omogočiš, da se vključijo v čim bolj normalno življenje, če jim omogočiš možnost za rehabilitacijo, če delaš z njihovimi družinami, če jih okrepiš, potem so odmerki zdravil večinoma lahko bistveno nižji. Če imate ustrezne psihoterapevtske in druge podobne rehabilitacijske službe, potem se izkaže, da ljudje potrebujejo manjše odmerke zdravil.

Ali lahko glede na zapisano v programu pričakujemo, da se bo kakšna institucija, namenjena ljudem v duševni stiski, zaprla ali vsaj del kakšne institucije?
Večina ljudi, predvsem tisti, ki so dolgo v institucijah, ocenjuje, da to ni primerna oblika bivanja zanje. Še posebno socialni zavodi, ki na majhnem prostoru združujejo ljudi, ki so težko kompatibilni. To niso primerne oblike obravnave v 21. stoletju. Danes vemo, da je treba pristopiti k ljudem skupnostno in individualno. Treba jim je omogočiti, da živijo doma, v naravnih okoljih. To, kar smo naredili z rastjo institucij, je sovražno do večine, ki tam biva. Dezinstitucionalizacija pomeni, da gredo ljudje živet, kamor sami želijo. Treba je vzpostaviti mrežo stanovanjskih skupin z različnimi stopnjami podpore, ki bodo približno enakomerno regionalno zastopane, ker so ljudje približno enakomerno regionalno razporejeni. S tem bomo omogočili, da bodo dobili primerno obliko bivanja v naravnem okolju.

Bi bilo to finančno vzdržno?
Te stvari so že stokrat preračunane. Nekateri trdijo, da je to veliko dražje, drugi, da je veliko cenejše. Še najzanesljivejše se zdi, da ni nič dražje, kar so pokazale najresnejše študije pri večji populaciji.

Ali institucije, kot je socialni zavod oziroma norišnica Hrastovec, sodijo v sodobni svet?
Seveda ne. Ampak to so govorili že leta 1987, ko so tam protestirali. Kar nam je uspelo v dobrih 30 letih, je, da smo olepšali te institucije. Bistveno pa njihovega delovanja nismo spremenili. Če ljudi malo razselite okrog, s tem ne dosežete ničesar. Vseh institucij sicer ni mogoče zapreti, a je treba najti ravnovesje med institucionalnimi in skupnostnimi oblikami bivanja. Pri nas v zadnjih 40 letih nismo šli proti temu ravnovesju, ampak smo izrazito institucionalizirani. Iz Hrastovca ljudi navidezno izseljujejo, kar počnejo tudi nekateri drugi socialni zavodi, v katerih imamo skupno okrog 1600 postelj. Ljudi razselijo v stanovanjske skupine v svoji bližini, v resnici pa je to še vedno del zavoda. x


 



OPOZORILO!
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev. Z uporabo naših storitev se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.

V redu | Več o tem