Poezija:

DC Ljubljana:

TUDI PESEM JE LAHKO NAPITEK - NA (ZA) ZDRAVJE LITERARNA DELAVNICA ŠENT
Vladislav Stres

V literarni skupini ŠENTa skušamo pomagati, tako sebi kot drugim na način, da najdevamo smisle življenja skozi pesmi in kratka razmišljanja.

TAK`LE `MAMO

Brezbrižnih množica kroji usode nedokončanih poti,
usmerja jih na kriva pota,
za življenje vrata jim zapira.

Nebogljenost širi svoje lovke,
razpredene daleč zdaj so naokrog,
le um in trma naše so orožje,
razum pa zvesti spremljevalec usod.

Le komu naj ubogi človek toži?

Ariana Tekalec Babič

POLETJE

Kako sem srečen da živim
kako sem srečen da gorim
da se izliva vsa ta kri
da sem rumen, zelen, rdeč in bel
Kako sem srčen da živim

Poletje hodim po sledeh tvojih stopinj
s tvojim smehom se smejim
Tvoje predem bele niti
tvoj šepet tako poznam

Vladislav Stres

TVOJIH 5 MINUT

Ustavi se kdaj
In zazri se vase
Zazri se kdaj v zvedave oči svojega semena
In pobožaj kodre svojega otroka
Prisluhni prelestnim zvokom petja ptic in šelestu trav
- odpri svojo trdo dlan
sprejmi vanjo nežno ročico
Takrat začutil boš Sonce v sebi
Ko videl boš sijaj na prešernih licih
Katera krase smehljaj sreče
Tvojega otroka

Martina Počkaj

DC za odvisnike Nova Gorica:

ODA LJUBEZNI S KANČKOM STRASTI

Danes se je neskončno lepo
Nasmehnil meni dan!
Sončni žarek se je skozi tisoče kapljic
Tiho prikradel na moje lice,
Me kot poljub nežno pobožal
In z v etrom zašepetal jutranjo samoto…
Njegov vonj je napolnjeval prostor
S prijetnim hladom…
Njegov glas
Tako nežen in tih,
Pa je v meni razplantel ogenj,
Ogenj iz domovine,
Že pozabljeni ogenj strasti in omame,
Ki je ves ta čas tiho ždela v meni
In nemo čakala trenutek,
Ko se bo nebo združilo z zemljo
In bo luč nebeška sijala v tvojih očeh
In o peklenski ogenj prasketal ob mojih nogah
In takrat kot nekoč
Je sladkost mladosti ponovno zaživela v meni
In jaz sem zaživela v tebi kot pomlad.
Oda ljubezni s kančkom strasti
Kot morje razprostrana je moja svoboda
Ko ustnice tiho izgovorijo tvoje ime.

HČERKI

Pozdravljena bodi – hčerkica moja
saj moja si sreča
si sonce ki sije vse dni
pozdravljena bodi in naj te nič ne skrbi

Pozdravljena bodi – hčerkica moja
moj biser si ti
Si rožica moja, ki vedno najlepše cveti
pozdravljena bodi
In naj te nič ne skrbi

Tvoja bom mama zavedno ostala
grenkobo slovesa z nasmehom
bom tvojim pregnala
Se spominjala lepih bom dni
ko bila si ob meni
in smo srečne bile vse tri
Toliko lepih bilo naših je dni

Pozdravljena bodi – hčerkica moja
in naj te nič ne skrbi
v življenju se enkrat vse uredi

Lahko pa spomniš se tudi
kdaj mame
in kako lepo je
ko te mama objame

Pozdravljena bodi, hčerkica moja
in naj te nič ne skrbi
ostani pogumna
a potoči kdaj solzo,
da ohraniš mehko in čisto srce
saj brez ljubezni v življenju res ne gre

Pozdravljena bodi, hčerkica moja
in naj te nič ne skrbi
Jaz za vedno
bom mama tvoja ostala
ob večerih sedela
in te nemo čakala
Skrbno bom čuvala
vsak! še tako neznaten spomin
ki dal mi bo voljo
in razlog, da sploh še živim.

Pozdravljena bodi, hčerkica moja
in naj te nič ne skrbi.
Zaupaj le sebi
in ostani taka kot si
ker zunanja lepota z leti zbledi
a notranja raste in raste
in te krepi.

Veš, Jaz sem ponosna,
da si točno taka kot si!

Mamica

SONCE

In tako je prišel nov dan
Ko s svetlobo obsijan.
S cvetom v laseh
In nasmehom na ustnicah

Si tiho poljubil lice Zemlje
In sladko rekel
Ljubim te, sonce!

BREZ NASLOVA

…v meni roža zacveti in odcveti,
Ptica prileti in odleti spet vame,
Ves neizmerni svet naseli vame se,
Z menoj živi
In z menoj v meni umre.

BREZ NASLOVA

…če v usta mi ne bi solze kapljale,
Umrl od žeje v teh sušnih bi letih…
Ta ulica hrupna meni se zdi kot puščava,
Ko človek po nji brez prijateljev tava…
… in jaz tavam in sanjam…

DC Kočevje:

ŠENTOMANIJA

tako kot v šentu nikjer ni lepo,
ko pridem domov, mi je kar slabo.
na brzino kosilo pojem
in v šent spet z veseljem grem.
ker doma pogojev nimam,
tukaj lepe pesmice rimam.

Mitja Dulmin

URICA

sekunda, sekunda, sekundica
iz tega nastane urica
mali kazalček je lenobica
veliki kazalček zmaguje ga.
a minutke ne pozabim,
sekunde so pomembne ji,
kar tako smo srečni vsi.

Ljubica Resman

ROŽICA

imam eno zvezdico,
po nebu potujočo in meni neznano.
imam eno dušo,
v meni je mirna, vendar je ne izražam.
imam veliko želja,
skrite so in drzne, vendar jih v sebi skrivam.
visoke gore in široko morje,
sem kakor ptica v letu v vetrovnem nebu.
imam eno srečo, tebe za prijateljico in na oknu vijolico.

Ljubica Resman

RAZMIŠLJANJA

Učila me moja mati,
bodi pravična in mila !
Včasih ne morem zaspati ,
za bolečine , katere je name zlila .

Spomini so samo sveče ,
za katere nimam vžiga ,
ker sem žalostinske sreče ,
in me za ostanke, ni več briga .

Ostanki so na klopeh,
na stolih razmajanih,
pri čakanju za dušami ,
zdavnaj obljubljenih .

Hlad in led me obkrožata,
sedim, mirujem in razmišljam,
v vazi mi namiguje uvela roža.
Zbudi se in pomagaj si sam .

Ljubica Resman

SIVI MAČEK!

Po širokem travniku
sprehaja se sivi maček
Neveden in naiven
obnaša se kot zajček .
Svetloba je pripomogla,
da ostal je brez repa,
po vrtu se sprehaja,
žalosten na zadnjo nogo šepa .
Kot robot premika tace .
Tiho, počasi, brez bolečine,
repne si rane liže;
v pomoč so prišle prijateljice kokle .
Niti sanjalo se mu ni
da zdaj bo zavržen ,
brez svojega repa
žalosten in nesrečen .

Ljubica Resman

Proza:

DC Kočevje:

MOJE FILMSKO SNEMANJE V LJUBLJANI

Albin Planinc, šahovski genij, velemojster – boem. Imam » rajzefiber« in zbudil sem se že ob 4 h zjutraj. Ob 4.30 mi je moj zlati ata pripravil zajtrk. Ob 5 15 pa sem z avtobusom odpotoval v Ljubljano, kamor sem prispel 20 minut do 7 ure.
Nato sem šel na kavico, napisal razglednico teti v Avstrijo in si kupil revijo Večer. Ob pol devetih sem na Slomškovi 35 obiskal mojo nekdanjo psihiatrinjo dr. Anjo Marijo Prinčič - Reljič, ki me je zdravila 31 let. Zelo je bila vesela mojega obiska.
Potem sem odšel nazaj na avtobusno postajo in odigral z enim od taksistov partijo šaha, ki se je borbeno končala z remijem.
Ob 10h pa sem se usedel v Taxi in se odpeljal na Šahovsko zvezo Slovenije, ki je na Bravničarjevi 13. Med potjo sem po dogovoru na GSM poklical Gospoda Miho Černca, ki me je že čakal na Bravničarjevi. Ko sva s taksistom prispela na Šahovsko zvezo Slovenije, je Miha plačal Taxi. Poravnal je tudi moje potne stroške v obe smeri Kočevje- Ljubljana – Kočevje.
Nato me je odpeljal v bife, kjer sta me čakala Koprska novinarka Irena Kovačevič, ki me je že posnela pred enim letom pri meni doma v Kočevju, in režiser Jan Cvitkovič, ki me je povabil na pijačo in mi dejal naj se potem oglasim v šahovskem klubu, kjer bodo posneli Ljubljanskega šahovskega mojstra Iva Bajca. Z Novinarko Ireno sem popil kavico, sama pa mi je dala »šteko« cigaret, ki mi jih je poklonila njihova ekipa.
Nato sva z Ireno odšla v super lep klub, ki ga je slovenskim in tujim šahistom podaril mecen Gojko Musič. Tu sem bil že lani, na Vidmarjevem memorialu, kjer sva s slovenskim šahovskim velemojstrom in kapetanom moške slovenske reprezentance ter mojim prijateljem Georgom Mohrom iz Maribora malo pokramljala o šahu in na splošno.
Junija letos pa sem tudi sam odigral en turnir v pospešenem šahu ( tempo igralca 10 minut na partijo).
Nato je mojster Ivo Bajec na demonstracijski šahovski tabli predstavil dve šahovski partiji Albina Planinca, ki ju je dobil v vrhunskem slogu s svojo neverjetno šahovsko domišljijo z žrtvami proti Ruskemu velemojstru Rafaelu Vaganjanu na turnirju v Hastingsu na Nizozemskem. Albin je delil prvo mesto. Njegova partija pa je bila ocenjena za lepotico turnirja. Druga partija pa je bila prav tako lepotica turnirja proti črnogorskemu velemojstru Miniču, ki jo je tudi dobil v izjemno lepem slogu.
Ob 12 uri smo odšli na kosilo, v restavracijo na Bravničarjevi, kjer smo malo pokramljali in se po kosilu ob 13.30 (cca) odpeljali proti bolnici v Polju. Pred bolnico smo ob 13.50 začeli snemati film. Ni se začelo ravno spodbudno, saj je uspel šele 4. Start, kajti sam sem imel v roki Coca Colo, ki pa se je ne sme reklamirati. Nato pa mi je nagajal mikrofon.
Vendar po vseh peripetijah smo po dobrih štiridesetih minutah le posneli film. Dokumentarni film si bo moč ogledati tudi na tv ekranih. Za konec bi dejal še, da je bila ekipa zelo profesionalna, duhovita in simpatična.
Mitja Dulmin

Danes mineva natanko pet mesecev odkar sem stopila v ŠENT. Vključila sem se konec septembra 2009. Zame je bilo doma težko obdobje, mučno, sedaj sem nov človek in mislim, da napredujem in boljše se počutim. Prebrodila sem najhujše in prišla k sebi. Saj pride še kakšen slab dan, samo jaz sama poskrbim, da je boljše. Malo sem sama kriva, ker premalo in slabo spim.
ŠENT obiskujem vsak dan. Prihajam ob različnih urah. Včasih pridem ob 9 h in ostanem do druge ure. Ob torkih, sredah in petkih imam športne dejavnosti. Ob torkih hodim na kegljanje, ob sredah na badminton in ob petkih na namizni tenis. Ob četrtkih bo sedaj tudi plavanje. Ob četrtkih imamo na šentu tudi sprehod, kar je super.
Preden grem na Šent, doma poskrbim za drva, da mama nima dela in počistim vsak dan. Rada hodim, rišem, se ukvarjam s športnimi dejavnostmi in tudi z glasbo in plesom. Veliko nakupujem ali grem na čaj ali kavo za sprostitev. Všeč mi je, če je vse postorjeno in da nimam kaj delati.
Risanje je moja strast. Rišem s temperami, barvicami in flomastri. Drugo še nisem poskusila. Risanje mi veliko pomeni. Me pomiri in me sprosti. Živce imam bolj sproščene in sem bolj dobre volje. Še bolje je, če narišem dobro sliko, uživam ob gledanju le te. Dolgo jo gledam in kaj popravim na njej. Mislim, da je moje risanje dar. To imam v krvi. Saj sem bila že nagrajena z eno risbo pred 25 leti.
V ŠENT prihajam vsak dan ob devetih ali desetih. Prinesem časopis Žurnal, popijem kavo. Pogovorne ure imam zelo rada. Miselnih ur pa ne maram preveč, ker ne morem veliko misliti. To je zame kar težko. Vsepovsod sem rada, samo, da se dobro počutim in da čas hitro mine. Ob ponedeljkih imamo ponavadi krožek kuhanja. To je super, ker tudi sama rad kuham. Hrana, ki jo skuhamo, je ponavadi zelo dobra. Dobro kuhamo. Prijatelji so tudi super, kakor tudi naša Tatjana, Zvonka, Mateja in Saša.
Ob toplih dneh gremo na piknik ali izlet. Tudi to je super. Veliko se družimo v ŠENT-u.
Iščemo vedno nekaj novega, novega izive za boljšo prihodnost. Vedno iščemo nekaj novega, boljšega. ŠENT JE SUPER STVAR.
Rada bi se zahvalila osebni zdravnici in zdravniku, Andreji Rako in Igorju Levstku za to, da sta me usmerila na pravo pot. In jaz hodim rada v ŠENT.
Sem srečna. Moji domači ne vem kako gledajo na to, nimam kaj povedati. Drugi znanci pa se strinjajo. Bravo Šent in jaz.
Osebno Darja

SRCE ZDRAVI SRCE

Če bi iskala metaforo za shizofrenijo, bi dejala , da je to vlakec, ki ga poznamo iz zabaviščnih parkov. Sive sence, ki so v tebi, se usedejo na smrtonosno vožnjo, s katere ne moreš izstopiti. Med sabo sence komunicirajo, se prepirajo in celo odločitve sprejemajo. Vlakec pa ima tirnice, ki vodijo do neizogibne katastrofe. Vidijo samo kar želijo videt. Hlepijo po adrenalinu in vlakec smrti , ki divja po votlinah tvoje duše, te dviguje in spušča v nore višave in ti povzroča neznosne bolečine, ki se sprevržejo v užitek . Spušča te v podzemlje, da ledeniš. V ušesih ti odmeva in ker ne zaznaš nevarnosti in ker ti nora glasba in prihuljeni ukazi popolnoma skazijo zaznavo, pilot vlakca (to si ti) iztiri. In potem je glavna naloga pilota , da prikrije nesrečo. Preleviš se v vrhunskega glumača, da te ne bi zasačili in strpali v Polje. V zadnjih možganih ti odmeva, da to kar počneš je sramota in da to tvoji soljudje ne bodo sprejeli.

Ni večjega užitka, kot če dve srci bijeta v istem ritmu in iščeta skupne cilje. Adrenalin sprejetosti požene kri v razbolelo dušo in dogajajo se čudeži. Pri nas bolnikih je primaren problem FUNKCINIRATI TUKAJ IN ZDAJ. Žal zaradi bolezni odreagiramo včasih drugače kot je družbeno sprejemljivo. Ne rečem, da je bolna reakcija, vedno napačna. Prijazno opozorilo je namig h korekciji. Dobrodošlo . Ogledalo, ki ni več popačeno je velika nagrada. Spet jasno vidiš.
Na enem od karambolov je prisedel Valter. Bil je podoben sencam v moji duši , zato sem ga takoj vzljubila. Povedal je, da se tudi on rad vozi z vlakci. Samo on vidi ta svet in lahko pedvideva .Čustva in sreča sta garancija za uspeh. Še vedno ne vidim nevarnosti, a tu je zdaj Valter in on obvozi nevarne čeri. Da, z njegovo pomočjo varno hodim po svetu. Moj vlak smrti je parkiran. Zdaj iščem adrenalin in izzive drugje. Eden izmed izzivov je tudi kreativno pisanje.
Ko je katastrofa tu, ki je včasih prednost, je potrebno iskati stranske poti k zdravju in umetnost je eden najelegantnejših načinov, kako presekati ubijajoči adrenalin bolezni.
Umetnost je nekaj kar nam pride od zadaj, kar nas sicer direktno sooči s problemom, vendar zmehča meje. Lahko podoživljamo situacijo, lahko jo prežvečimo, lahko nas prizadene do solz, pa vendar je knjiga, slika, glasbeno delo, tisti čarobni prah, ki nam pokaže ogledalo. Tako ustvarjalcu, ki svojo dušo odslikava občinstvu in občinstvo, ki prepoznava svoje življenje v izrečenem.

Kako sem ušla pošastim ? Mislim , da z veliko željo , živeti na tem svetu – ne v svetu pošasti - in kljub mojim karambolom: začeti znova. Seveda je potrebna velika želja po učiti se in popravljati zavoženo. Začela sem znova v Prelesju, pa to je druga zgodba.
Najhujše težave imam s socialnimi stiki. Ljudje - te mrhe- ne morejo razumeti, da je bolezen »vlakcov« minila. Včasih se mi zdi, kot da živim v pravljici Cesarjeva nova oblačila.
Potrpežljivost ob mojih napakah mi je neprecenljivo darilo.
Ko javno razglabljam o duševni bolezni, ne počnem tega ,da bi postala popularna in »nora zvezdnica«, ampak če bom glasno govorila o bolezni, bomo morda sneli tančico norosti. Shizofrenija bo postala le ena izmed bolezni in mi neodvisne kreativne osebe. Seveda rabimo pri tem pomoč zdravih. Pa to naj ne bo to miloščina, ampak sodelovanje.
Žal zaradi bolezni kakšnih stvari ne bomo nikdar obvladali, pa vendar s pomočjo farmacevtske industrije in psihiatrov, ki so naši dobri zavezniki, se stanje v psihiatriji izboljšuje. Seveda je dobrodošla tudi prijaznejša klima v javnosti.
Naj zaključim z mislijo moje zdravnice dr. Vesne Švab. Problemi so rešljivi s kančkom strpnosti. Strpnost pa je v naši družbi relativno redka dobrina.

Razmišljanja zapisala Lidija Maričič, Prelesje 2010-01-04

DC za odvisnike Nova Gorica:

BONTON

Kaj je bonton? Kaj je bonton danes? Moram malo razmisliti.
Včasih so bila to točno določena družbena pravila, ki jih je uporabljala določena populacija, oziroma večina ljudi na določenem območju.
Starejši in bolj izobraženi kot so ljudje bili, več teh pravil so upoštevali in so jih tudi pričakovali od ostalih ljudi. Celo »običajni« ljudje so se držali določenih splošnih norm, pravila obnašanja in splošne komunikacije so bila jasna.
Nad starejše se, na primer, nikoli ni povzdignil glas, ljudi so omikali ali vsaj vikali, če niso bili v ožjem družinskem krogu in še to ni bilo vedno tako preprosto. Veljala so pravila oblačenja, pravila za mizo, pravila, kako se pogovarjati, vesti v javnosti, na zabavah…
Že ko sem bila »majhna«, je bilo normalno, da si starejši osebi - na primer v avtobusu odstopil sedež, če se ni imela kam usesti. Starejše osebe smo pozdravljali na cesti, jim pomagali nesti stvari iz trgovine, z njimi smo vljudno kramljali in nikoli nismo uveljavljali »svojega mnenja« (če je bilo drugačno od njihovega), to je veljalo za jezikanje. Mladi smo točno vedeli, kaj lahko povemo in kdaj je bolje, da svoje mnenje zadržimo zase. To nam sicer ni bilo vedno všeč, ampak tako je bilo.
Če malo pomislim, smo bili mladi nekoč res veliko bolj uvidevni, navidezno prijaznejši in definitivno bolj spoštljivi do starejših in do ljudi nasploh, kot je to v navadi danes.
Smo bili lepše vzgojeni? Ali so se pravila lepega obnašanja izgubila nekje na poti med nenehnim hitenjem in čim hitrejšim pridobivanjem čim večjih materialnih dobrin? Priznajmo, v tem našem modernem svetu večinoma štejejo le še materialne dobrine. Potrebe srca in »duha-duše« so izgubile svoj pomen!
Na splošno se veliko govori o razno raznih pravicah - in jaz veliko tega sicer res iskreno podpiram, obenem pa priznam, da pogrešam nekatere geste »starega« bontona.
Menim namreč, da bi moral biti spoštovan sleherni človek, ženska in otrok (tudi življenje sleherne živali ni zanemarljivo!!!), ne glede na narodnost, versko prepričanje, kraj bivanja - tujci, spolno usmerjenost…
Celo vsak bolan človek si zasluzi spoštovanje - najprej, ker je človek, ne glede na njegovo bolezen.(nekatere bolezni med ljudmi veljajo za »samoustvarjene«: prav jim je, kaj pa niso razmišljali, kar naj umrejo - družba jih ne potrebuje, družbi škodijo taki ljudje!!!!!!!!!!!!!!,…npr.odvisnost, alkoholizem, aids...)
Opažam pa še eno »dejstvo« današnjega časa. Zelo redko - če sploh kdaj - se govori o dolžnostih - saj z upoštevanjem določenih pravic pridobimo tudi določene dolžnosti.
Danes smo na primer lahko srečni, če se mladina iz nas javno ne norčuje. Če povem malo pretirano!). Mnenja starejših se večinoma niti ne sliši - starejši so za luno?! Kaj šele, da bi se upoštevala. Sploh pa ni več »moderno«, koga vprašati za nasvet. Danes gre svet tako hitro naprej, da velikokrat niti ni časa za resen razmislek. Odločitve se sprejema iz danes na jutri. Posledice takega ravnanja lahko v medijih vsakodnevno spremljamo. Le kam hiti ta svet!!? Da bi mladenič odstopili sedež starejši gospe? Ne, tudi tega že dolgo nisem videla.
Bonton. Kaj je bonton v današnjem svetu? So se res vsa pravila izgubila? Na določeni ravni se zdi, da je tako. Pa vendar ni!!
Svet se je zelo spremenil že v času mojega življenja, kako se je moral spremeniti šele za starejše občane?!!
Opažam še eno dejstvo današnjega časa. Ljudje na marsikaterem področju postajamo strpnejši, prijaznejši in veliko bolj prizanesljivi.
Bontona, kot je bil, pri splošni populaciji sicer res ni več - zato pa je toliko pomembneje postalo upoštevanje mnenja posameznika, sprejemanje drugačnih…
Na splošno smo ljudje veliko bolj dojemljivi za raznolikost tega sveta in za sprejemanje le tega. Zavedamo se, da stigmatizacija in določevanje ljudi glede na njihovo prepričanje, spolno usmerjenost,…, ni le napačno, temveč tudi krivično. Ljudje se rodimo različni in skoraj ga ni človeka, ki bi raje bil nekdo drug - vsaj enkrat v življenju se nam to vsem zgodi.
Res pa je tudi, da veliko ljudi sočloveka največkrat sodi po tem, kaj ima pod palcem, po materialnih dobrinah, po hiši - v kateri živi, po službi, po finančnem stanju. Z velikim veseljem pa opažam tudi, da vse več ljudi gleda človeka na bolj celosten način - je prijazen? Je pošten? Je pripravljen pomagati sočloveku ali se raje obrne vstran?
Kot bi se ljudje razdelili v dve skupini? Ali smo bili vedno taki in taki ali pa to danes le bolj pride do izraza? Tega ne vem povedati-verjetno je bilo vedno tako.
Z veseljem pa opažam, da nas je vse več takih, ki nam denar ni edino vodilo in tudi ne edina potreba za srečo in veselje. Bravo mi!!! In vem, da nas bo jutri se več…
Kaj torej hočem povedati?
Bontona, kot je bil nekoč danes ni več. In čeprav je današnji svet na prvi pogled kaotičen-a le na prvi pogled, se stvari le spreminjajo na bolje!? Če se malček poglobimo v dogajanje po svetu danes lahko kaj hitro ugotovimo, da ljudje dejansko postajamo prijaznejši, bolj odprti in bolj dojemljivi za vse razlike in raznolikosti tega sveta.
In priznajmo-to je pomembnejše od vsakega pravila obnašanja, čeprav priznam tudi, da bonton, kot je bil pisan včasih, ni bil tako slab. In nekaj nas je se, ki marsikatero teh pravil upoštevamo tudi v današnjem svetu.
Če pa primerjam svet nekoč in danes, lahko z gotovostjo trdim, da je današnji svet prijaznejši. Da smo vendarle na dobri poti. Tako je moje stališče.

ALI ME PRETEKLOST LOVI ALI BEŽIM PRED NJO?

Večkrat se to vprašam in ne najdem odgovora. Kdo je za to kriv, ne vem, najverjetneje sam, čeprav krivim(o) sistem, družbo, starše, profesorje, sosede in karkoli, lahko tudi smetnjak, če kam paše. Verjetno sem jaz kriv za žejo mojih starih, sigurno pa sem bil kriv, da nisem bil nikoli dovolj dober (najboljši): moral bi se bolj potrudit, saj tak izmeček nima kaj iskat doma in delat sramoto družini, ki je skregana z vsemi. Tak izmeček mora na ulico, to je jasno. Tam tudi policija opazi, da je samo za zgago, da se drogira in pije in preprodaja.

In ko uspe izmečku ugotovit, da to ni to in se malo začne spoštovat in zavedat samega sebe, ter se odloči, da bo nekaj s sebe naredil, kaj se zgodi?

DURS se mu usede na račun po prvi plači. Z minimalno plačo – lahko kdo brez stanovanja in s službo preživi? Brez tople vode in hrane, brez pralnega stroja za perilo, brez strehe nad glavo…

Policaji se ga še spomnijo, kako je škoda takega razbojnika in že če ga vidijo, da je šel s prijatelji na smotan joint v park, dvajset metrov od placa, kjer se mirno preprodaja heroin, ne morejo da ne bi spregledali takega kriminala kot je v miru skadit joint. Z upanjem, da ima še pogojno, naredijo red in rešijo svet še enega hudiča. Da ne govorimo o herojskih podvigih, ko najdejo šestnajstletniku pol grama perja od trave, to je že druga zgodba.

Za starše je pa itak bil in bo totalna zguba za ostale je kup dreka, ki ne bo postal nikoli dišeč žafran in če se bo še tako trudil hitro zrast in zacvetet v svoji popolni lepoti, mu bodo to kar se da hitro preprečili s koso.

Pečat, ki ti ga ljudje dajo je kot tatu – spremlja te skozi vso pot življenja, le če je že od začetka pečat propadlosti; pečat spoštovanja se namreč hitro spremeni v slab pečat, ki se nikoli ne popravi.

HOV, PASJA LJUBEZEN, HOV HOV

Sreča je zelo relativna. Tudi pri psih. Čigav pes je po vašem mnenju srečnejši? Pes brezdomca ali pes bogatega direktorja »uspešnega« (bolj ali manj) podjetja?

Brezdomec gre povsod s svojim psom. Pes postane njegov najboljši prijatelj. Veliko je zunaj, nikoli ni sam. Mogoče res ni skopan vsak drugi dan in njegova dlaka je polna prahu. Pa vendar. Že na daleč se vidi usklajenost in povezanost. Druži ju skupna borba skozi življenje. Ko je eden je sit tudi drugi.

Medtem pa pes bogataša sameva na vrtu z lepo ograjo in moderno pasjo uto. Če ima srečo ga pelje na sprehod za cele pol ure vsak vikend. Njegova dlaka se sveti in po možnosti ima še kakšno moderno »frizuro« in čopke – če je dolgodlak. Če je bogatašev sosed tudi ljubitelj živali, potem se lastnik potrudi in ga da v šolo. Pes se nauči izpolnjevanja ukazov in lastnik psa ponosno razkazuje – ko ima čas. Pes je najboljšo hrano – po možnosti popolnoma umetno.

Kateri pes je torej srečnejši? Odgovor je čisto preprost. Tisti, ki je ljubljen s srcem.

Tudi jaz imam psa. Če se le da, ga vozim s seboj, kamorkoli grem. Daje mi občutek varnosti, sprejetosti in celo spoštovanja. Zelo sva povezani. Psička je. Čeprav ni šolana se odlično razumeva. In čeprav je še mlada in zelo razigrana, uboga, ko je treba. Zelo rada ima družbo. Če jo pobožamo, cartamo, se zahvali tako, da da tačko. Ko prosi, ravno tako. Včasih se zelo potrudi in da kar obe tački. Ni zahtevna.

Velikokrat slišim: »Psi so zelo zahtevni.« Priznam, ne razumem, kaj to sploh pomeni. Psa je treba nahranit, vsake toliko okopat, peljat ven. Vsako leto cepit in vsakih 6 mesecev dat kapljice – da nima bolh in klopov. To je zelo malo v primerjavi s tem, kar nam pes vrača. Imam prvega psa in sem popolnoma navdušena. Spoznavam, kaj pravzaprav pomeni ljubezen – brezpogojna ljubezen. Spoznavam, da tudi brez govorjenja lahko razumem – razberem – kaj mi sporoča. Skratka – PASJA LJUBEZEN je čudovita in enkratna. Moje življenje je neprecenljivo izpolnila. Zaradi nje sem tudi jaz veliko boljši človek, kot bi bila sicer. Hvaležna sem, da jo imam.

Skratka. Ljudje imamo pse tako za družbo kot tudi za pomoč. Psi so reševalci, vodniki za slepe, policijski… Res je, ko pravijo, da je pes človekov najboljši prijatelj.

Podpiram društva proti mučenju živali. Splošno znano je tudi, da so ljudje, ki so v otroštvu imeli psa, »boljši« ljudje ali vsaj, da so imeli srečnejše otroštvo.

Včasih me kdo vpraša: »je zlobna?« Pa vedno odgovorim: »Samo zloben človek naredi zlobnega psa!«

Prav ponosna sem, ker je moja psička tako prijazna .

Ljudje! Imejte radi živali! In še: pasja ljubezen je čudovita in enkratna. Zaslužijo naše spoštovanje in če se že odločimo, da bomo imeli katerokoli žival, se moramo ob tem zavedati, da smo 100 % odgovorni za njeno življenje, srečo, zdravje…Treba je 17 X premislit, preden se odločimo, da bomo postali lastnik živali. Celo za ribico si je treba vzeti čas.

In še en predlog, če imate otroke. Preberite jim knjigo MUC MEHKOŠAPEK, Bina Štampe Žmavc in se malo zamislite. Čeprav je pravljica, nam da mislit. Kam neki drvi ta svet? In kam neki drvim jaz?

PSI (ŽIVALI NASPLOH) SO ZAKON!

USODA!

Razačaranje takrat, sama sivina, nikjer nikogar zame; bil si le ti,…ja…ti, a moje srce tako prazno, mrzlo, hladno, prevečkrat popokano je že bolelo; tako zelo bolelo!
Sama do sebe tako črna,
skoraj brez pikice upanja,
zavračala sem tebe, iz strahu,
neodobravanja drugih; sama sebe nisem imela več rada.
Nasprotno, pa sem bila zadovoljna, da dihava isti zrak, oba živiva v tem času, vidiva isti svet.
…In potem,…potem se zgodijo sanje, tiste že skoraj pozabljene, tam nekje daleč v ozadju, zbledele, tista taprava ljubezen, tista sreča, nepopisna.
Sama sebi sem hvaležna, da sem se dovolila prepustiti še zadnjikrat… tebi, ki te mi je usoda – do mene vedno prokleta – namenila… in to življenje le eno, zakaj ga ne odživet srečno, zakaj ne zagrabit.

Hvala ti maček, ker me ljubiš; ker me imaš rad; ker si vse; skupaj sva tako popolna. S teboj želim do konca sveta in še naprej! Tako čudovit si!
Hvala, ker seliš to srečo z mano! Naj traja tja do neskončnosti!