Včasih je na mestu, da se vprašamo, kaj res o tem prazniku vemo...

Valentinovo ali praznik zgodnje pomladi praznujemo od pamtiveka, kar dokazujejo nekateri stari pregovori, kot je znani: »Sv. Valentin ima ključ od korenin«, ali pa: »ob Sv. Valentini sije sonce po vsaki dolini«.

Sv. Valentin je živel v rimskih časih. Bil je duhovnik. Je zavetnik za marsikaj, med drugim je tudi zavetnik zaljubljencev.

Praznik kot praznik zaljubljencev pa izvira iz Anglije, kjer so si pošiljali valentinke in prirejali plese. Iz Anglije se je razširil v ZDA, od tam pa po celem svetu.

Slovenci smo v starih časih 14. 2. praznovali ptičjo svatbo. Matere so spekle ptičke iz kruhovega testa, jih raztrosile po okenski polici in grmih, skuhale štruklje; otroci pa so imeli veselje popoldne, ko so iskali in jedli dobrote.

Pravo valentinovo z rožicami, srčki, svečanimi večerjami pa smo Slovenci dobili konec 80-ih z otoplitvijo demokratičnih vsebin v družbi.

Prevzeto iz tujine je praznik morda prevzel le materialne atribute, pozabila pa so se čustva in ljubezen. Včasih se vprašamo, a to je to?

Pa vendar je valentinovo praznik (in praznike je treba praznovati, da nam je lepše na tem svetu), ki prinaša s seboj čustva, poezijo in umetnost, ki nam poleg valentinovega kiča prinaša metuljčke v trebuhu.

Tako ga praznuje vsak po svoje. Morda pa bi se ozrli v preteklost in si za valentinovo podarili ptička namesto kičastega srčka.

Mi smo proslavljali valentinovo, izdelovali smo valentinke. Delavnico sem vodila 12.12.2019 v DC Kočevje, izdelali smo srčke in jim dodali valentinovo pesmico.

Lidija Maričič