KONČNO RAZUMEM
Razumem, zakaj sem sam,
ker zaman iščem sorodno dušo.
Razumem, zakaj jočem,
da bi šla bolečina iz mene.
Razumem, zakaj trpim,
ker hrepenim po ljubezni.
Razumem, zakaj se veselim,
da bi bilo življenje lažje.
Razumem, zakaj sem žalosten,
ker je včasih življenje pač takšno.
Razumem, zakaj sem nežen,
ker je v meni ostalo nekaj otroka.
Razumem, zakaj sem dober,
ker sem bil tak že celo življenje.
Razumem, zakaj sem zaljubljen,
ker se zaljubim takoj.
Razumem, zakaj ljubim,
ker je človek iz ljubezni nastal,
ker človek v ljubezen odide.

DRUGAČEN SEM
Nisem razumljen,
roke se mi tresejo,
komaj diham,
ne morem več govoriti,
tako drugačen sem od ostalih,
strah me je tega, kar sem postal.
Nekateri to prvič vidijo,
čudijo se,
slabo vplivam nanje,
moj strah postane njihov strah,
čutijo mojo slabo energijo,
nekateri me zato prezirajo.
Saj nočem nič slabega,
le varnega bi se rad počutil,
zakaj ne razumejo,
mogoče so ljudje pač taki,
malo je sočutja.
Drugačen sem,
nisem manjvreden.
Sem samo drugačen.

ČUDIM SE
Vsemu se čudim,
čudim se, kako cvetlica najde pot skozi zemljo,
kako reka izdolbi skalo,
kako je oče še močan,
kako je mama včasih kot otrok,
kako so zvezde svetle,
kako je noč mirna,
kako je človek krut,
kako je človek dober,
kako so solze grenke,
kako solze lijejo,
kako srečen se včasih zbudim,
kako se sreča širi,
kako imam v sebi ljubezen,
kako močno čutim v sebi ljubezen.