Pesmi Gorana Gorjanca

Na ŠENT-ovem blogu tokrat objavljamo poezijo g. Gorjanca, ki je že bila opisana v kritiki g. Jožeta Štucina, na voljo tukaj. 

Vzemite si minuto in napojite svoje dušo z nečim novim.

INTRO

Svoje počutje,
svojega življenja.
Svoje sočutje,
svojega trpljenja.

TEST

Obkroži pravilen odgovor!
Kaj je poezija?
Pasje vse in
utica je nižja kot klasje.
Veda o skrbnih trenutkih in
izhaja iz prapočela.
Kruh, o vsakdanjikih, in
skodelica mleka.
Dodatna naloga!
Utemelji svoj izbor!

GOSPODARJU PISMO

Sonce je dober gospodar.
Tam žge mir
in tam eksplozija nikomur
ne vzame življenja.
Nikdar!
Sonce je dobrega srca.
Nekoč je podarilo žilico bitju –
– piše gospodarju.
Zabobnelo je na tleh.
Kajpak, tu človek straši,
poka na vse strani,
izlita kri prši,
podira se, vse gori.
Pismo ubeži,
je že v temί.

KAKO TO BOLI

Odloži pisalo
in bolečina bo splahnela.
Sediš, strmijo oči v steno,
pisalo nemo leži na mizi.
Sediš pribito na stolu,
pisalo nemo leži na mizi.
Pisalo začne kričati,
ne zdrži več.
Ne zdržiš tudi ti.
Vzemi pisalo v roke.
“Joj, kako to boli!”

POTEPUH

Oropana soba:
brez vrat, brez oken,
celo brez sten.
Jokati ne smem,
zdravje je na prvem mestu.
Z vlakom, na potepu,
v širne daljave,
sem se odpravil,
da bi poiskal sobo.
Ponujali so mi v posmehu
majhne sobice.
A jaz sem si tako zamislil:
brez vrat, brez oken,
celo brez sten.

SKICE


Z nepopisno rušilno močjo,
nekaj malega s peresno lahkoto,
brez vsakršne opore
misli cvre, pesem odpre…
Na degradirani stopnji
ptica na okenski polici
skicira dogodek vsakdanji…
Dan brez sončeve moči,
nekoč žgalo je brez milosti,
je črna sugestija, ki pravi,
da je “cvrtje v horizontali”
nesmisel za v smeti!

Razum skicira
sinje nebo

TEŽKI GLOBUS

V trenutku ustvarjalnosti
spustim kemični svinčnik na mizo,
Zgrabim iz kota globus,
ga obračam kar tako,
da prst nekaj desettonski
pade na dno fizičnega predmeta,
ki se izmrgoli.

romajo

Črke romajo,
da bi se poklonile;
(nj. svetišče je tabu)
(ovekovečen je v vrlem duhu)

pot za hrbtom je čaščena,
veriga se pretvarja v poklon;

.
.
.
masa črk v molitvi znori,
prosi odpuščanja,
gospod pesnik,
edino upanje si.

METAFORA

Prvotno narečje: precej rjovenja.
Kultura prvotnega narečja: renčanje.
Jezik si je nadel culico na rame
in prepotoval mnoga podeželja;
srečeval je ljudi in situacije;
razvijal se je po okusu.
Človeški okus je soroden
prvobitnemu narečju:
človek govori kot Univerzum,
v katerem priroden in viden je kaos.
Jezik je tradicionalen izum,
človek ga je izrekel v ponos.

PRVI RAČUN

Izračunaj naslednji stavek.
Zibelka plus igrača
krat naloga domača
minus obrekovanje deljeno
sovražnost, dodam pohlep
krat vojne na pretek
in še umiranje na kvadrat
(tega ne morem več brat).
To je človek.

PREKLETI POKOVEC

Res je,
bilo je majčkeno dete.
Če mi dovolite,
preskočil bi kakšno drobceno leto,
tihega življenja,
pokovca junaka našega.
Zlepa je začutil darove narave,
zgrda pa kar ljudi.
Ko volkulja odnese plen mladiču,
njena čustva se obogaté,
človek, ki vse to vidi,
začne streljati,
neznano kam.
Ni lačen, gre za trofejo,
špas je v tem,
da se streljajo celo med sabo,
če ne tu pa tam.
Pokovec, reši se!

MRTEV KLAVIR

I
Glasba je odstranjena-
v kotu je utesnjen mrtev klavir.
V veliki Mozartovi sobani
So peli politični soprani:
“Hojladri, hopsasa,
Hojladri, plešemo vsi,”
Tralala, tralali, –
Vojna je premagala mir,
“to” je ideja in svet modrijana-
prestolonaslednika.
II
Klavir je začel igrati:
“Svet se bo nocoj vzel,”
v novem Zakonu bo živel-
to! Je podobno Figarovi svatbi.
III
(občinstvo ploska)

BOŽJI DAR

Zopet poskus.
Vem, da ima vsak
svojstven okus,
nočem pa biti vsak.
In resnica,
prav vsak
ali večina,
takoj ko ustvari,
k založniku zbeži.
Toda pazi,
uživam kadar
pesem pred očmi
se plazi,
to je božji dar

IMPERIJ

Na velikem ozemlju
nihče ne ve kaj se dogaja v podzemlju.
Tam so hudi boji,
notranjost je v vojni.
Rogovilijo sile,
v srce bodejo ognjene vile.
Nasprotje dobrega in zla:
vzame te s tal človečnosti.
Zunanjost je vedno odprta,
v notranjosti bivajo sile.
Glas imperija osebnosti
preko glasu zavrtih dogajanj,
izusti na podlagi vseh možnih stanj
končni rezultat v obliki pesmi…

RADOST

Ko radostnik vstane,
le o čem razmišlja?

Pametnjakoviči:
o radosti, o sreči.
Brez cilja
si lahkih misli,
radost nate cilja,
cilju si bliže.

PESNIŠKA KONDICIJA

Kakor baterijski vložki,
To jutro je tako vplivalo name.

Ko pesnik črke zmnoži,
sprostijo se globoke osame.
Šele množenje s tisoč
prežene mrčes proč, daleč proč.
Nekaj milijard pesniških elementov
pa ne vidi utrujenih ligamentov.

VISOKI ODSTOTEK

Občinstvo, garant,
to je pesem, to je odsev,
in jaz sem folirant,

ki na ta način poljubi svoj gnev,
ki pa ga vsakdo, garant,
ne občuduje,
s temi verzi vsakdo ne pohajkuje.
Garant.
Toda ušivi gnev,
je v vsem in vsakomur
pač tako zelo sodoben
in utemeljen.

SEDI, ENA

Zresni se, mladenič,
Vseh časov pridanič.

To.
Da je vesolje bogato.
Ker ima, to kar je meni poznano.
Eno sonce.
In človeka.
Ki je en ušivi pridanič.

PRIMER

Začel sem,
seveda, rodil sem se.

Razna spotikanja
so me privedla.
To kar vidim
je tako razno.
Tako komponente sestavim
in nekaj napišem.
Za svojo dušo.
In za primerljive.
Gre za sindrom pisanja.

7 DNI

Že nekaj dni sem mrtev.
Sem sebična žrtev.

Nikomur tega nisem povedal,
zato svojec je mojo smrt spregledal.
Mislijo, da sem.
Jaz pa se obrnem,
ter si na nagrobni skali
kar sam zapišem
“pesnika nikdar niso potrebovali”.

srce

Imam notranjega gospoda,
ime mu je gospod Srce.

Mislim, da je pošteno,
da ravno meni pripada.
To je element velike Sreče
in tak organizem nikoli ne doživi propada.
Le Sonce je Srcu sorodno,
oba živita s polno močjo.

MOŽNOSTI

Garantiram,
da ta pesem morda ne bo kvalitetna.

Zato protestiram
ter možnosti izbiram.
Vse postane razčlenjeno,
zato, da imam pred seboj pesem celotno,

ter da slučajno ne bi napisal
nekaj, kar bi bilo prevzetno.

KALKULATOR

Vzemi si čas,
dojel boš naslednje:
svet je last vseh nas.

Izraz,
slišiš šelestenje:
sem del sveta res jaz?

Čutiš spoznanje?

Vzemi si kalkulator,
računaj svoje dejanje.
Postal boš vzor.

babilon

Stari časi so minili,
babilon nikdar ne mine.
Ta moment je kakor fot'ka,
minilo je že dvajset sekund,
babilon nikdar ne mine.
Vztrajam pri večnosti,
čutim čas negotovosti,
kdo si življenje,
koliko lahko še mine?

Babilon nikdar ne mine.

HUDA FOBIJA

Imam hudo fobijo.
Strah me je ničevosti.
Toliko je v njej,
da lahko tudi znorim.
Ničevost je prisotna vsepovsod,
povsod sami vrag.
Rešitev prosim,
rešitev človeka večnih zablod.
Konec je lahko blag.
Iščem poezijo,

bolj kot kdajkoli prej.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja