Lassie se vrača

Pred slabim desetletjem sem se podpisal pod zadnjim »prostim spisom« v NOUPSOVEM ciklusu (nezadovoljni, ozaveščeni uporabniki psihiatričnih storitev) na blogu. Ker sem še vedno »globoko razočaran« s stanjem na področju Slovenskega duševnega stanja, saj se v tem kar dolgem obdobju ni spremenilo na boljše skoraj nič, ker se je v tem času pojavil novi rod uporabnikov, ki jih tarejo enake težave, kot so nas veterane in nenazadnje ker tudi meni osebno ni uspelo zapustiti tega začaranega kroga, sem se odločil, da se na tem področju ponovno aktiviram.

V današnjem prispevku se bom izredno kompleksnega sklopa duševno zdravje – problem javnega zdravja, lotil samo bežno. Kaj manjka na Slovenskem na tem področju? Manjka politična volja za ureditev razmer. Osebno sem večkrat v preteklosti – v različnih skupinah, prišel v stik s takrat pomembnimi politiki prve politične lige, ki so vsi po vrsti kazali veliko razumevanje, zagotavljali podporo in angažma. Pa je ostalo samo pri obljubah. Nič čudnega. Večkrat se ob tem spomnim predavanja, danes žal že pokojnega W. Glasserja na ljubljanski FDV. Avtor več svetovnih uspešnic je na vprašanje kako zaustaviti trend pretirane uporabe psihofarmakov v psihiatriji odgovoril »dokler bo samo s prodajo antipsihotikov v ZDA profit proizvajalcev več milijard dolarjev letno, bo to skoraj misija nemogoče«. No, pa jo imamo, vplivno teto iz ozadja.

Pa pojdimo od denarja in politike še malo do stroke. Do tistih strok namreč, ki se s problematiko duševnega zdravja najbolj neposredno ukvarjajo. Psihiatrija in Socialno delo. Med njima je zmeraj bil določen antagonizem. Meni se je pred leti celo dozdevalo – po srečanju predstavnikov obojih v Hrastovcu in Ormožu, da bodo v dobro uporabnikov, le stopili skupaj. Žal pa je t.i. Ormoška deklaracija ostala le mrtva črka na papirju. Zdi se mi celo, da še nikoli ni bil prepad med njima tako globok kot sedaj. Škoda, kajti uporabniki psihiatričnih in socialnih storitev se še nismo odpovedali pravici do psihosocialne rehabilitacije in s tem do svojega prostora na soncu.

V zadnjem času je začela na zaprta vrata duševnega zdravja trkati psihoterapija. Dobrodošla! Da bi se le uresničila parola ene od okroglih miz iz preteklosti »Več pogovarjanja – manj psihofamakov«

Ko sem na hitro preletel zapisane vrstice sem dobil občutek podobnosti s Poslednjim Mohikancem.  V upanju, da bomo tokrat le uspeli premakniti stvari naprej Vas lepo pozdravljam.

 

Bogo Krajnc

Ljubljana, 8.10.2017

Več o temi na http://tebizvoni.blog.siol.net/.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja