Baričeva hiša je čisto posebna hiša. Je stara hiša z na stežaj odprtimi vrati za vse ljubitelje umetnosti in kulture. V Baričevi hiši se veliko dogaja skozi celo leto. Je postojanka umetnikov in ljubiteljev umetnosti. Tu so številne razstave raznovrstnih umetniških del priznanih in ljubiteljskih umetnikov. Vsako odprtje razstave pa je pospremljeno z izbranimi pesniškimi in proznimi deli, ki jih priložnosti primerno izbere Lidija, polovica pogumne dvojice, ki je leta 2005 skupaj z Valterjem v življenje vrnila dolgo samevajočo hišo sredi Prelesja. In nastal je Kulturno turistični center Baričeva hiša.V turistično prebujajoči se Poljanski dolini je Baričeva hiša pomembna popestritev turistične ponudbe. Lidija in Valter skozi vse leto, v sodelovanju z ostalimi društvi in KS, pripravljata številne delavnice za otroke, ki so vedno poučne, razigrane in tudi lepo obiskane.Obiskuje jih tudi vedno več turistov, ki ob Kolpi preživljajo počitnice. Tudi sicer se v Baričevi hiši največ dogaja poleti, ko se v hišo naselijo umetniki in več dni ustvarjajo različna likovna dela, ki jih potem tudi razstavijo na ogled. Tudi majhni, intimni koncerti glasbenikov in literarni večeri niso redkost. Priložnost soustvarjati pa dobijo tako otroci, ljubiteljski glasbeniki in recitatorji, kakor tudi priznani ustvarjalci. Vsi dogodki, ki jih organizira Baričeva hiša so brezplačni, hiša pa je tudi sicer odprta za sodelovanje z ostalimi društvi v Poljanski dolini, ŠENT-om, OZARO, Domom starejših občanov Črnomelj in drugimi. Veliko sodeluje tudi s knjižnicami širom po Sloveniji.V galeriji Baričeve hiše dobijo priložnost pokazati svoje slike, kipe, nakit umetniki in rokodelci iz cele Slovenije. Ali kot so sami zapisali: »Rdeča nit je etnologija. Teme nastopov so etnološko obarvane, vedno pa dodamo ocvirek iz življenja, iz preteklosti. Hiša sama pa je etnološka poslastica.«

Baričeva hiša je tudi pomembna vez med poljanskimi in ljubljanskimi otroki. Poljanski otroki namreč obiščejo svoje vrstnike na OŠ Valentina Vodnika, kjer se predstavijo z raznimi igricami,plesi. Ljubljanski otroci tako spoznavajo Belo krajino, prav vsi sodelujoči pa se učijo o strpnosti, saj je Lidija čisto posebna gospa, ki javno govori o svoji bolezni, o shizofreniji, ki je mnogim še vedno velika neznanka.Lidija kljub svoji bolezni ali pa prav zaradi nje ne odneha in je gonilo Baričeve hiše. Je avtorica dveh knjig “Nekoga moraš imeti rad” in “Shizofrenija ni norost ali Ljubezen na preizkušnji”. O Lidiji pa je RTV posnel tudi dokumentarni film “Ime mi je Lidija”.

Prav zaradi združevanja kulture in umetnosti z osveščanjem o tako muhasti bolezni je delo in poslanstvo hiše nekaj, kar je zagotovo vredno Župančičeve diplome… je zapisala predsednica KS Starega trga ob Kolpi. In res sem bila izbrana med vsemi kulturnimi delavci Bele krajine. Diplomo sem prejela iz rok črnomaljske županje ga. Mojce Čemas Stepanovič.Ko sem bila majhna, sem se igrala pravljico Zvezdni tolarji in takrat sem začutila ob gromkem aplavzu, da se usipajo zlatniki. Za vsakič ko sem padla zaradi moje diagnoze, zaradi mojega pečata in sem vstala, je bil zlatnik. Aplavz pa ni nehal in ni nehal. Angeli odrešitve so me dvignili; sicer bi začela jecljati:Zakaj jaz, jaz sem vendar duševni bolnik, jaz si vendar ne zaslužim nič lepega ?

Čarovniški ris se je zlomil. Aplavz me je očistil kompleksa, da smo duševni bolniki vredni lepega in vsega kar je dobrega na svetu.Res je diploma čisto majhen prispevek k moji samozavesti, vendar ko se počutim staro in utrujeno za umret mi zbeži pogled na diplomo in angel spoznanja govori: “Vidiš saj znaš.” Diplomo posvečam vsem duševnim bolnikom, ki so žalostni in sami. Naj jim bo ta diploma sporočilo, da se da, četudi je težko.

L.M.